The Coronavirus is not natural, it is Manufactured and is Completely Artificial.Korona virus ni naraven, izdelujejo ga in je popolnoma umeten.

japonski1.jpg

Japan’s Nobel prize winning Professor of Medicine, Professor Dr Tasuku Honjo, created a sensation today by saying that the Coronavirus is not natural.Japonski Nobelov nagrajenec, profesor medicine, dr. Tasuko Honjo je danes sprožil pravcato senzacijo z izjavo, da korona virus ni naraven.

“If it is natural, it wouldn’t have adversely affected the entire world like this. Because, as per nature, temperature is different in different countries. If it is natural, it would adversely affect only those countries having the same temperature as China. Instead, it is spreading in a country like Switzerland, in the same way it is spreading in the desert areas. Whereas if it were natural, it would have spread in cold places, but died in hot places. Če bi bil naraven, potem ne bi tako škodoval vsepovsod po svetu. Zato, ker temperatura pač ni enaka v različnih državah. Če bi bil naraven, bi škodoval samo v tistih državah, ki imajo enako temperaturo,kot je na Kitajskem. Proti pričakovanjem pa se širi tako v državi, kot je Švica, kot se širi v puščavi. Če bi dejansko bil naraven, bi se širil v hladnih krajih in izginil v toplih krajih.

I have done 40 years of research on animals and viruses. It is not natural. It is manufactured and thevirus is completely artificial. I have worked for 4 years in the Wuhan laboratory in China. I am fullyacquainted with all the staff of that laboratory. I have been phoning them all, after the Coronavirus surfaced. But all their phones are dead for the last 3 months. It is now understood that all these labtechnicians have died. 40 let že delam raziskave, tako na živalih kot na virusih. Ni naraven. Proizvajajo ga in ta virus je popolnoma umeten. 4 leta sem delal v laboratoriju v Wuhan-u na Kitajskem. Dobro poznam osebje tistega laboratorija. Ko se je pojavil virus, sem jih klical, vse. Njihovi telefoni so zadnje 3 mesecenedosegljivi. Prepričan sem, da so tehniki v tem laboratoriju mrtvi.

Based on all my knowledge and research till date, I can say this with 100% confidence – That the Coronavirus is not natural. It did not come from bats. China manufactured it. If what I am saying today is proved false now or even after my death, the government can withdraw my Nobel Prize. China is lying and this truth will one day be revealed to everyone”.Na osnovi svojega znanja in dosedanjih raziskav, lahko s 100% gotovostjo zatrdim, da korona virus ni naraven. Ni preskočil z netopirja na človeka. Kitajska ga je ustvarila. Če se to kar govorim danes izkaže za napako, že v kratkem ali po moji smrti, mi lahko odvzamejo Nobelovo nagrado. Kitajska laže in ta resnica bo slej ko prej razkrita vsakemu.

Kaj je to pomeni ? Dunning-Krugerjev efekt je v psihologiji spoznavna (kognitivna) pristranskost, v kateri ljudje z nizko sposobnostjo ali samopodobo precenjujejo sami sebe. To se načeloma odraža v obliki slabih odločitev.

Takšne osebe so zaradi nizke sposobnosti nesposobni spoznati svoje napačne odločitve in ravnanja. Tako nesposobni trpijo, in posledično delajo škodo socialnemu omrežju, za kompleksom navidezne večvrednosti. Zanimivo je tudi dejstvo, da se dogaja tudi obratno: da sposobni svoje sposobnosti podcenjujejo in zanemarjajo.

Ocenjujem, da je Dunning-Krugerjev efekt prisoten v večini množice oseb, ki so v epidemiji covida-19 nenadoma ugotovili, da veliko vedo o virusih, še posebej o koronavirusih, pa o sposobnosti prenašanja virusov s človeka na človeka pa o možnostih prekuženja populacije, itd.,, in ugotovili, da je Covid-19 navadna “gripa oz. močnejši prehlad”. Tako se posledično tovrstne osebe odpravijo na množično druženje s kolesi v centru Ljubljane tudi brez ustrezne socialne distance in zaščitnih mask. Zanimivo, da nekateri tudi z otroki na sedežih koles.

Vlada, ki je z ostrimi ukrepi virus ukrotila, tako da ni “pobegnil” ven iz okvirov našega zdravstvenega sistema, pa – po mnenju mnogih, ki trpijo za Dunning-Krugerjevim efektom – nima pojma.

Mnogi tako ob prvih previdnih popuščanjih ukrepov naše vlade (in vlad po Evropi in svetu) ne spoštujejo in upoštevajo niti najbolj osnovnih ukrepov socialne distance in ustreznih preventivnih ukrepov. Tovrstno druženje oseb z Dunning-Krugerjev efektom je bilo opaziti v nekaterih lokalih oz. na pohodu okrog Ljubljane.

Posledice neupoštevanja ukrepov za zajezitev Covid-19 virusa? Ocenjujem oz. realno dopuščam možnost, da bo čez dva do tri tedne za pričakovati drugi val epidemičnega napada Covid-19 v Sloveniji, ki utegne biti hujši od prvega. Takrat bo državni zdravstveni in finančno gospodarski sistem ponovno preobremenjen z množico pacientov na respiratorjih, itd.., ki jih je potrebno oskrbeti. Bo državni celostni sistem zdržal tudi drugo epidemijo Covid-19?

Rešitev? Ne vidim lahke ter hitre rešitve. Morda je rešitev le na ravni posameznika ali kot pravi dr. Andrej Perko: “Rešitev je vedno samo v mikrokozmosu lastne družine in lastnega življenja. Potem lahko s svojim zgledom vplivamo na ljudi okrog sebe.”

Ali kot je rekel Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje – Protistrup za kaos:“Domnevajte, da oseba, ki jo poslušate, morda ve nekaj, česar vi ne.”

Ocenjujem, da je sedaj odlicen cas za postavitev manjse ( z npr. 4 do 6 letal druzine CRJ 700/900 ) nacionalne letalske firme, ki bi povezovala strateske relacije Ljubljane z letalisci v EU (npr. FRA, BRU, itd...) in Slovenijo ponovno letalsko umestila v EU prostor.

letalo.jpg

Zanimiv program oz. načrt, kako se bo do leta 2030 spremenil celoten političen, gospodarski, energetski, industrijski sistem, itd. na zemeljski obli. NWO ima agendo in scenarij izvedbe razdeljen ter v fazi izvajanja.

Agenda na web strani:https://www.un.org/esa/agenda21/natlinfo/wssd/summarypublication.pdf

nationalagenda21a.jpg

Stanovska združenja in zbornice so pri nas pomemben dejavnik in soustvarjalec gospodarskega okolja. To še posebej velja za Gospodarsko, Obrtno in Kmetijsko gozdarsko zbornico, ter združenji Manager in Nadzornikov Slovenije. Večni problem pri pregledu delovanja omenjenih organizacij ostaja vprašanje – v čigavem interesu in za čigav račun pravzaprav delujejo? Zbornice so bile prav zaradi tega v preteklosti pogosto tarče polemičnih razprav, kresanja mnenj in nenazadnje tudi zakonskih sprememb. Vse z namenom ukinjanja nezasluženih monopolov in povečevanja učinkovitosti. Kljub takšnim debatam slovenska združenja še vedno hitro postanejo talec ljudi, ki z njimi upravljajo in podporo članstva zlorabijo za doseganje lastnih, pogosto povsem individualnih interesov.

Vpliv zbornic in združenj je sorazmerno velik saj imajo pogosto vodilno vlogo na področju izobraževanja, certificiranja in oblikovanja standardov dobre prakse na področjih njihovega delovanja. Zaradi široke baze članstev in stanovske solidarnosti praviloma postanejo mnenjski voditelj, lahko pa tudi najpomembnejši nosilec razvoja določenega strokovnega področja, ali pa kar cele panoge. Ker so dejanja bistveno pomembnejša od besed, je zato ključnega pomena, da odgovorne osebe takšnih organizacij poosebljajo vzore, ki jim naj članstvo sledi.

Združenje nadzornikov ima s 300.000 evri zavidanja vreden letni proračun s katerim financira svoje dejavnosti. Finančni del poročila za leto 2015 je smešno kratek in z vidika uporabnih podatkov povsem neustrezen. Kljub temu je iz objavljenih številk moč razbrati nekaj nelogičnosti: poročilo na primer trdi, da so prihodki iz naslova individualnih članarin znašali slabih 42.000 EUR, kar se ne sklada z višino članarine (120 EUR) in domnevnim številom članov združenja (643), ki so jo plačali. Enako bode v oči dejstvo, da je 15 korporativnih članov vplačalo dobrih 75.000 EUR, kar predstavlja skoraj dve tretjini prihodkov iz naslova članarin. Podatek je še zlasti pomenljiv, ko pogledamo seznam korporativnih članov – Borzen, DARS, DUTB, Gorenje, HSE, Krka, Loterija Slovenije, Mercator, Nova KBM, Petrol, Pošta Slovenije, Sava, Slovenske železnice, Slovenski državni holding in Zavarovalnica Triglav. Pravi cvetober državnih in paradržavnih podjetij z obema največjima slovenskima korporacijama, pri upravljanju katerih ima država še vedno pomemben vpliv. Ko k temu prištejemo še dobrih 20.000 EUR pokroviteljskih sredstev, se na seznamu finančnih podpornikov poleg nekaterih že omenjenih korporativnih članov Združenja prikažejo še DRI, Kapitalska družba in Luka Koper.

Med blagovnimi pokrovitelji najdemo časopisno hišo Delo, Genion Clipping, RMG svetovanje in Gospodarsko zbornico Slovenije. Pomemben del prihodkov (8%) Združenje ustvari z realsocialistično korporativno izmišljotino - Certifikati, s katerimi potrjuje usposobljenost prejemnikov za delovanje v NS. Če bi imeli podatek o tem koliko individualnih članov prihaja iz državnih podjetij in kolikšen odstotek kotizacij za dogodke združenja prihaja iz istega gnezda, bi lahko povsem natančno ugotovili odvisnost in prepletenost Združenja z državno sfero. Kljub temu je moč že brez obeh manjkajočih podatkov trditi, da je več kot 200.000 EUR letnih prihodkov združenja ustvarjenih iz razmerij s državnimi ali od države odvisnimi družbami.

crash_civilna_druzba.jpg

Prav zato si je upravičeno postaviti vprašanje strokovne usmeritve Združenja. Če ga primerjamo s sorodnimi organizacijami po svetu, bi predstavljalo eno najmočnejših trdnjav logike tržne ekonomije in neusmiljeno zastopati interese zasebnega kapitala, zlasti v odnosih do države. Dejavnost slovenskega združenja je, če gre soditi po vsebini dogodkov, izdelavi strokovnih mnenj in sodelovanju pri kreiranju politik – povsem nasprotna. Združenje s svojim »strokovnim« delom aktivno deluje pri ohranjanju in vzdrževanju aktivne vloge države v gospodarstvu in išče načine ter izgovore, da se stanje ne spremeni. V ta namen je združenje v zadnjih osmih letih, kar mu predseduje Borut Jamnik porabilo več kot 2 milijona evrov. Podatek je šokanten in razkrinka zelo močno, dobro organizirano in širši javnosti nepoznano strokovno lobistično utrdbo, ki načrtno usmerja razvoj korporativnega upravljanja v smer, ki je po svoji vsebini nekje v trikotniku med Rusijo, Severno Korejo in Kitajsko.

Delovanje strokovnega jedra hitro pokaže primitivno obliko klientalizma. Na dogodkih združenja se v glavnih vlogah venomer ponavljajo iste osebe. Pri tem prednjači vodja strokovnega sveta Gorazd Podbevšek, ki je med Jamnikovim mandatom predaval več kot štiridesetkrat. Pravzaprav, ga ni bilo dogodka na katerem združenje Podbevška ne bi promoviralo kot nepogrešljivega strokovnjaka.

Če pokukate na spletno stran Podbevškovega podjetja (RMG) se brez posebnih presenečenj, znova pojavljajo državna podjetja, ministrstva in državne agencije ... Za nameček, pa so mu dobre vile slovenskega korporativnega upravljanja podarile še predsedovanja v NS HIT, Ljubljanska Banka, SŽ ... Naslednja oseba, ki se je po istem vzorcu zaradi števila nastopov na dogodkih prelevila v pravo gurujko upravljanja je generalna sekretarka združenja Irena Prijovič. Takšno delovanje ni le v konfliktu interesov z njeno managersko funkcijo, temveč hkrati jasno kaže na porazne »strokovne kriterije«, ki jih ima združenje. Tudi pri njej se ponovi vzorec zbiranja pomembnih funkcij v paradržavni sferi. Za češnjico na vrhu te državne sadne kupe pa ji je bilo podarjeno še mesto podpredsednice NS slovenske naftne družbe Petrol. Vse skupaj je še najbolj podobno smešnici iz nemškega Volkswagna, kjer je dal bivši predsednik Piech v NS imenovati svojo ženo. Seveda v razpravah ni pogosto sodelovala, je pa imel predsednik zato venomer zagotovljen dodatni glas.

Vloga civilne družbe je verjetno najpomembnejši korekcijski element pri delovanju učinkovite demokracije. Prispeva k razširjanju javnega diskurza in dodajanju novih, praviloma nasprotujočih si stališč. Odločevalcu tako omogoča pravočasni vpogled v različne strokovne podlage in zato sprejemanje boljših in širše sprejemljivih odločitev.

Kot na številnih drugih področjih je Slovenija tudi na področju civilne družbe slepa na desno oko in sliši le z levim ušesom. Stanovska združenja in zbornice (kot najvplivnejši del civilne družbe) praviloma poganja politični oportunizem in intelektualna lenoba. Služijo svojemu vodstvu, ne pa članstvu, na račun in v imenu katerega nastopajo. So vodilni igralci v gospodarskem teatru absurda, ki predstavlja vedno nove zgodbe namišljenega uspeha.

Najbolj izrazito je stanje med tako imenovanimi think-tanki, ki se z obilnimi finančnimi podporami borijo predvsem za tiste deležnike, katerih cilji so divergentni z uvajanjem tržne ekonomije, zaščito zasebne lastnine in uveljavljenimi mednarodnimi načeli delovanja. Še zlasti, kadar so ta blizu tradicionalnim človeškim vrednotam. So kot zdravnik, ki sladkornemu bolniku predpise redni obisk slaščičarne (Zvezda). Podobna anomalija sta Združenji delodajalcev in nadzornikov, ter Gospodarska zbornica Slovenije. Vse navedene institucije bi po naravi njihovega delovanja morali sestavljati in upravljati najvplivnejši domači in tuji industrialci, ter lastniki zasebnega kapitala. Ce pogledate njihovo strukturo, pa boste ugotovili, da gre za bodisi napol zasebna združenja posameznikov, ki v imenu globoke države obvladujejo državna podjetja ali pa, lahko vodljiv kader brez kakršnihkoli izkušenj v gospodarstvu, ki je nameščen na visoke položaje, da bi ohranjal obstoječe stanje. Slovenija je verjetno edina država, kjer zasebni kapital pravzaprav nima resnega predstavnika v družbenem diskurzu.

Poglejmo si primer stanovskih združenj med slovenskimi pravniki. Glede na relativno ozko odmerjen poklicni prostor so za slovenske pravnike stanovska društva in združenja bistvenega pomena. Preko njih se vključujejo v omrežja s straješimi, bolj izkušenimi in že uveljavljenimi kolegi, številna strokovna izobraževanja zaradi neprestanih sprememb zakonodaje so še zlasti popularna, saj jih praviloma izvajajo pisci zakonov. Združenja vsako leto priredijo (namenoma izbrana beseda!) izbor za najvplivnejše pravnike v Sloveniji - neke vrste Miss slovenskega pravniškega vzajemnega občudovanja.

Proglasitev z veliko belega dima se navadno zgodi med vsakoletnimi pravniškimi bakanalijami (Dnevi slovenskih pravnikov), ki tradicionalno potekajo v Portorožu. Bodite pozorni na tri organizatorje - GV Založba (v lasti Ius Software, ki je neposredno in posredno v 100% lasti Slobodana Sibinčiča), Zveza društev pravnikov Slovenije (ki ji trenutno predseduje dr. Lojze Ude) in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije.

building_civilna_druzba.jpg

Obe visokozveneči zvezi sta pravzaprav priročni marionetni tvorbi, katerih niti držijo in vlečejo ljudje iz ozkega kroga, ki ga opisujemo. V pravniških krogih namreč velja za velik prestiž, da si uvrščen na seznam predavateljev. Simbolno to namreč pomeni napredovanje v zelo zaprtem sistemu, kjer se ne merijo sposobnosti, temveč slepo zaupanje in brez slehernih zadržkov sprejet pakt o medsebojnem nenapadanju.

Znamenit citat Branke Neffat, ki potrjuje njeno “strokovnost”: "Polzela bo dobila strateškega partnerja. Gre za podjetje, ki ima letno prihodke v višini 1000 milijard evrov." (Opomba: največje podjetje na svetu po prihodkih 2017 je bilo kitajsko naftno podjetje Sinopec, ki je ustvarilo 267,5 milijard dolarjev)."

Za Neffatovo je težko trditi, da je strokovnjakinja na kateremkoli pravnem področju, nedvomno pa je ena najbolj spretnih prodajalk gospodarskih in civilno pravnih storitev. Njeno podjetje NeBra in podjetje njenega moža Nef (ocenjevevanje premoženja) sta bila v času slovenske tranzicije med najaktivnejšimi igralci. Branka Neffat je s svojim krogom pomagala usmerjati nekatere najodmevnejše projekte lastniške konsolidacije, danes poznane kot tajkunsko-menedžerske prevzeme podjetij. Brankino srce bije na levi strani, kot radi mnogi javno potrdijo svoje politično usmeritev.

Neffatova je ena najbolj prijetnih in družabnih (mnogi dodajajo, da kljub letom, še vedno – radoživih) slovenskih pravnic. Morda je tudi zato kar 16 let nadvse uspešno predsedovala Pravniškemu društvu Ljubljana, ki jo je ob njeni (zgolj formalni upokojitvi s funkcije) v maniri Kim Il Sunga imenoval za doživljensko častno predsednico. Pri tem gre omeniti, da je pred predsedniško funkcijo še dodatnih šest let opravljala funkcijo tajnice. Pri vodenju najvplivnejseda pravniškega lobija je torej sodelovala 22 let (v ključnem obdobju gospodarsko pravnih in lastniških sprememb od leta 1991 do 2013). Še medklic - društvu je času njenega sekretarskega obdobja presedoval Slobodan Sibinčič s katerim se bomo podrobneje srečali v naslednjem poglavju. Na vodstvenih funkcijah omejenega društva so bili med drugim še Miro Košak (vpliven pravnik v Ljubljanski banki in kasneje notar), Dr. Rado Bohinc (profesor, svetovalec, Minister za notranje zadeve…), Vitko Roš (GZS), Janko Arah (vodja pravnega službe na GZS in lastnik Arah Consulting - vpliven svetovalec podjetjem), Bojan Pečenko (pravna služba GZS, sokreator privatizacijske zakonodaje, svetovalec, danes odvetnik nekaterih znanih Udbovskih podjetnikov in consigliere Igorja Laha)…

NeBra je pravzaprav družinsko podjetje, v katerega sta zakonca Neffat zgodaj vključila naslednjo generacijo – sina Domna (danes odvetnika). Podatek omenjamo zato, ker slovensko pravniško podzemlje lastniško in vplivnostno obvladujejo družinski klani v katerih se ključne funkcije podedujejo. Pravniki se v Sloveniji ne le družijo temveč tudi zelo pogosto poročajo med seboj, prav tako se za isti poklic nato skoraj praviloma odločijo tudi njihovi potomci. Glede na velikost Slovenije in imanentnosti konfliktov interesov (ob dogovoru nenapadanja) lahko mirno govorimo o popolni strokovni incestoidnosti, katere končni rezultat je neke vrste pravniški Susak, v katerem se trenutno nahajamo.

Podjetja Branke Neffat se ukvarjajo z vrsto zanimivih storitev, pri katerih je njena specifična konkurenčna prednost, da ekskluzivno ponuja bleščeča imena slovenske pravno akademske sfere – Dr. Marijana Kocbeka, Dr. Rada Bohinca, Dr. Nino Plavšak… med njenimi best-selling svetovalci in predavatelji pa najdemo poleg omenjenih tudi Dr. Miho Juharta, Aleša Zalarja, Katarino Kresal, Dido Volk in številne druge. Nebra je prav tako uspešno zabrisala sporno mejo med predavanjem in svetovanjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da se za ministre in sodnike (baje) spodobi, da predavajo in pišejo strokovne članke. Kar pa se tiče njihove svetovalne aktivnosti pa presega mejo ne le dobrega okusa, temveč številnih zakonov. Zato so stvari lažje, če se “zapakirajo” v interna, “po meri” narejena izobraževanja.

Kar sta Miloš Urbanija in Bojan Petan za Gregorja Golobiča, je Branka Neffat za Radota Bohinca. Od tu njena moč tudi v sferi obvladovanja državnih podjetij, številne funkcije v nadzornih svetih, organih za izbore uprav, certificiranje državnih nadzornikov…. Čeprav njuna zveza traja še iz zlatih časov Slovenskega inštituta za management, se je finančno okrepila in nepremičninsko odebelila zlasti med Bohinčevim vodenjem Ministrstva za notranje zadeve (2000-2004). Opisana faza sodelovanja sovpada s storitvami, ki jih je Nebra pričela uspešno nuditi javnim podjetjem in občinam. S tem je sicer zarezala v tržni kolač uveljavljenih svetovalnih podjetij za javno upravo (ki jih obvladujejo Rajko Pirnat, Senko Pličanič in Miro Cerar) vendar ji je relacija s tako pomembnih članom vlade, kot je notranji minster pomagala utrjevati položaj.

Druga značilnost njenega omrežja je spretno prepletanje interesov drugih (profesorjev, sodnikov, politikov) in na ta način udejanjanje lastnih in njihovih finančnih in vplivnostnih ambicij. Seveda vse poteka v imenu stroke, neodvisnosti in aktivnega angažmaja civilne družbe. Vloga civilne družbe je verjetno najpomembnejši korekcijski element pri delovanju učinkovite demokracije. Prispeva k razširjanju javnega diskurza in dodajanju novih, praviloma nasprotujočih si stališč. Odločevalcu tako omogoča pravočasni vpogled v različne strokovne podlage in zato sprejemanje boljših in širše sprejemljivih odločitev. Kot na številnih drugih področjih je Slovenija tudi na področju civilne družbe slepa na desno oko in sliši le z levim ušesom. Stanovska združenja in zbornice (kot najvplivnejši del civilne družbe) praviloma poganja politični oportunizem in intelektualna lenoba. Služijo svojemu vodstvu, ne pa članstvu, na račun in v imenu katerega nastopajo. So vodilni igralci v gospodarskem teatru absurda, ki predstavlja vedno nove zgodbe namišljenega uspeha. Najbolj izrazito je stanje med tako imenovanimi think-tanki, ki se z obilnimi finančnimi podporami borijo predvsem za tiste deležnike, katerih cilji so divergentni z uvajanjem tržne ekonomije, zaščito zasebne lastnine in uveljavljenimi mednarodnimi načeli delovanja. Še zlasti, kadar so ta blizu tradicionalnim človeškim vrednotam. So kot zdravnik, ki sladkornemu bolniku predpise redni obisk slaščičarne (Zvezda). Podobna anomalija sta Združenji delodajalcev in nadzornikov, ter Gospodarska zbornica Slovenije. Vse navedene institucije bi po naravi njihovega delovanja morali sestavljati in upravljati najvplivnejši domači in tuji industrialci, ter lastniki zasebnega kapitala. Ce pogledate njihovo strukturo, pa boste ugotovili, da gre za bodisi napol zasebna združenja posameznikov, ki v imenu globoke države obvladujejo državna podjetja ali pa, lahko vodljiv kader brez kakršnihkoli izkušenj v gospodarstvu, ki je nameščen na visoke položaje, da bi ohranjal obstoječe stanje. Slovenija je verjetno edina država, kjer zasebni kapital pravzaprav nima resnega predstavnika v družbenem diskurzu. Poglejmo si primer stanovskih združenj med slovenskimi pravniki. Glede na relativno ozko odmerjen poklicni prostor so za slovenske pravnike stanovska društva in združenja bistvenega pomena. Preko njih se vključujejo v omrežja s straješimi, bolj izkušenimi in že uveljavljenimi kolegi, številna strokovna izobraževanja zaradi neprestanih sprememb zakonodaje so še zlasti popularna, saj jih praviloma izvajajo pisci zakonov. Združenja vsako leto priredijo (namenoma izbrana beseda!) izbor za najvplivnejše pravnike v Sloveniji - neke vrste Miss slovenskega pravniškega vzajemnega občudovanja. Proglasitev z veliko belega dima se navadno zgodi med vsakoletnimi pravniškimi bakanalijami (Dnevi slovenskih pravnikov), ki tradicionalno potekajo v Portorožu. Bodite pozorni na tri organizatorje - GV Založba (v lasti Ius Software, ki je neposredno in posredno v 100% lasti Slobodana Sibinčiča), Zveza društev pravnikov Slovenije (ki ji trenutno predseduje dr. Lojze Ude) in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije. Obe visokozveneči zvezi sta pravzaprav priročni marionetni tvorbi, katerih niti držijo in vlečejo ljudje iz ozkega kroga, ki ga opisujemo. V pravniških krogih namreč velja za velik prestiž, da si uvrščen na seznam predavateljev. Simbolno to namreč pomeni napredovanje v zelo zaprtem sistemu, kjer se ne merijo sposobnosti, temveč slepo zaupanje in brez slehernih zadržkov sprejet pakt o medsebojnem nenapadanju. Znamenit citat Branke Neffat, ki potrjuje njeno “strokovnost”: "Polzela bo dobila strateškega partnerja. Gre za podjetje, ki ima letno prihodke v višini 1000 milijard evrov." (Opomba: največje podjetje na svetu po prihodkih 2017 je bilo kitajsko naftno podjetje Sinopec, ki je ustvarilo 267,5 milijard dolarjev)." Za Neffatovo je težko trditi, da je strokovnjakinja na kateremkoli pravnem področju, nedvomno pa je ena najbolj spretnih prodajalk gospodarskih in civilno pravnih storitev. Njeno podjetje NeBra in podjetje njenega moža Nef (ocenjevevanje premoženja) sta bila v času slovenske tranzicije med najaktivnejšimi igralci. Branka Neffat je s svojim krogom pomagala usmerjati nekatere najodmevnejše projekte lastniške konsolidacije, danes poznane kot tajkunsko-menedžerske prevzeme podjetij. Brankino srce bije na levi strani, kot radi mnogi javno potrdijo svoje politično usmeritev. Neffatova je ena najbolj prijetnih in družabnih (mnogi dodajajo, da kljub letom, še vedno – radoživih) slovenskih pravnic. Morda je tudi zato kar 16 let nadvse uspešno predsedovala Pravniškemu društvu Ljubljana, ki jo je ob njeni (zgolj formalni upokojitvi s funkcije) v maniri Kim Il Sunga imenoval za doživljensko častno predsednico. Pri tem gre omeniti, da je pred predsedniško funkcijo še dodatnih šest let opravljala funkcijo tajnice. Pri vodenju najvplivnejseda pravniškega lobija je torej sodelovala 22 let (v ključnem obdobju gospodarsko pravnih in lastniških sprememb od leta 1991 do 2013). Še medklic - društvu je času njenega sekretarskega obdobja presedoval Slobodan Sibinčič s katerim se bomo podrobneje srečali v naslednjem poglavju. Na vodstvenih funkcijah omejenega društva so bili med drugim še Miro Košak (vpliven pravnik v Ljubljanski banki in kasneje notar), Dr. Rado Bohinc (profesor, svetovalec, Minister za notranje zadeve…), Vitko Roš (GZS), Janko Arah (vodja pravnega službe na GZS in lastnik Arah Consulting - vpliven svetovalec podjetjem), Bojan Pečenko (pravna služba GZS, sokreator privatizacijske zakonodaje, svetovalec, danes odvetnik nekaterih znanih Udbovskih podjetnikov in consigliere Igorja Laha)… NeBra je pravzaprav družinsko podjetje, v katerega sta zakonca Neffat zgodaj vključila naslednjo generacijo – sina Domna (danes odvetnika). Podatek omenjamo zato, ker slovensko pravniško podzemlje lastniško in vplivnostno obvladujejo družinski klani v katerih se ključne funkcije podedujejo. Pravniki se v Sloveniji ne le družijo temveč tudi zelo pogosto poročajo med seboj, prav tako se za isti poklic nato skoraj praviloma odločijo tudi njihovi potomci. Glede na velikost Slovenije in imanentnosti konfliktov interesov (ob dogovoru nenapadanja) lahko mirno govorimo o popolni strokovni incestoidnosti, katere končni rezultat je neke vrste pravniški Susak, v katerem se trenutno nahajamo. Podjetja Branke Neffat se ukvarjajo z vrsto zanimivih storitev, pri katerih je njena specifična konkurenčna prednost, da ekskluzivno ponuja bleščeča imena slovenske pravno akademske sfere – Dr. Marijana Kocbeka, Dr. Rada Bohinca, Dr. Nino Plavšak… med njenimi best-selling svetovalci in predavatelji pa najdemo poleg omenjenih tudi Dr. Miho Juharta, Aleša Zalarja, Katarino Kresal, Dido Volk in številne druge. Nebra je prav tako uspešno zabrisala sporno mejo med predavanjem in svetovanjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da se za ministre in sodnike (baje) spodobi, da predavajo in pišejo strokovne članke. Kar pa se tiče njihove svetovalne aktivnosti pa presega mejo ne le dobrega okusa, temveč številnih zakonov. Zato so stvari lažje, če se “zapakirajo” v interna, “po meri” narejena izobraževanja. Kar sta Miloš Urbanija in Bojan Petan za Gregorja Golobiča, je Branka Neffat za Radota Bohinca. Od tu njena moč tudi v sferi obvladovanja državnih podjetij, številne funkcije v nadzornih svetih, organih za izbore uprav, certificiranje državnih nadzornikov…. Čeprav njuna zveza traja še iz zlatih časov Slovenskega inštituta za management, se je finančno okrepila in nepremičninsko odebelila zlasti med Bohinčevim vodenjem Ministrstva za notranje zadeve (2000-2004). Opisana faza sodelovanja sovpada s storitvami, ki jih je Nebra pričela uspešno nuditi javnim podjetjem in občinam. S tem je sicer zarezala v tržni kolač uveljavljenih svetovalnih podjetij za javno upravo (ki jih obvladujejo Rajko Pirnat, Senko Pličanič in Miro Cerar) vendar ji je relacija s tako pomembnih članom vlade, kot je notranji minster pomagala utrjevati položaj. Nebra je v navezavi z dr. Marijanom Kocbekom vrsto let izvajala magistrski študij gospodarskega prava v Ljubljani v imenu Mariborske pravne fakultete in seveda, za svoj račun in dodatno zasebno finančno korist predavateljem. Delovanje Branke Neffat je zgolj vrh ledene gore pojava, ki ga širša javnost ne uspe diagnosticirati in sicer, da različna stanovna združenja in podobne organizacije niso neodvisni del civilne družbe, temveč specializirane lobistične organizacije, ki so (kar se vpliva in vodenja tiče) povsem sprivatizirane in pod krinko apolitičnosti forsirajo njihovo ideologijo s katero je povsem prepojen slovenski pravni eko-sistem.

Temeljni pogoj uspešnega delovanja vsakega pravnika je hiter in učinkovit dostop do relevantnih pravnih informacij. Pa naj gre za čistopis zakona ali podzakonskega akta, judikate sodišč, strokovne članke ali zgolj komentar k določenemu členu zakona. Strokovna pravna javnost seveda v veliki večini posega po sodobnih oblikah iskanja in pridobivanja informacij (t.j. v elektronski obliki), čeprav je v pretežnem delu še vedno simbolno zasidrana podoba pisarne, kjer se za steklenimi vrati omar skrivajo v usnje vezani ustava, zakoni, letopisi…. Zaradi tega lahko še vedno najdemo veliko kupcev knjig (v klasičnem pomenu te besede).

crash.jpg

Kljub formalni konkurenci in odprtosti trga, omenjeni področji v Sloveniji obvladujeta dve podjetji – klasičnega GV Založba in elektronskega IUS Software, v lasti podjetja Lexpera d.o.o.. O trendih in razmerjih med klasično in sodobno obliko verjetno največ povedo prihodki obeh podjetij, ki danes kažejo skoraj sedemkratno premoč tehnologije nad klasično papirologijo. Vendar ni bilo vedno tako. Čeprav GV Založba danes ustvari le slab 1,5 milijon prihodkov, jih je še leta 2008 imela več kot dvakrat toliko (4 milijone). Še bolj zanimiv je podatek, da ji je država (proračunski uporabniki) v zadnjih desetih letih prispevala blizu 40% vseh prihodkov oz. natančneje 12.3 mio evrov. Ius software ima danes bistveno višje prihodke in seveda tudi drugačno krivuljo njihovega gibanja. Le ti se držijo nivoja slabih 10 milijonov EUR letno, država pa je v zadnjih desetih letih od podjetja kupila za 28.5 mio EUR storitev. (Vir Erar).

Podjetji, ki ju analiziramo obvladujeta slovenski trg s pravno relevantanimi informacijami, imata ekskluzivne pogodbe s sodišči in drugimi državnimi organi, imata de facto monopol pri objavljanju strokovnih prispevkov pravne stroke (revija Pravna praksa….), organizirata največje število strokovnih izobraževanj na področju prava, sta soorganizatorici razvpitih pravniških dnevov in izdata večino pravne literature v klasični, torej tiskani obliki. Njun vpliv na področju "data mininga" pa je tisti, ki jima daje moč prihodnosti. Ius Software je mogoče primerjati s slovenskim pravniškim Googlom, saj ima vsak trenutek v rokah srčni utrip in krvno sliko celotnega področja. Seveda ne moremo dejstva, da imata obe podjetji v rokah škarje in platno za določanje in promoviraje avtorjev, določanje in izplačevanje avtorskih honorarjev (kar je zlasti pomembno pri občutljivih profilih, kot so sodniki, tožilci in profesorji), izbiri in nagrajevanju predavateljev… Brez pretiravanja lahko trdimo, da obravnavani podjetji držita v rokah slovenski informacijski (medijsko-založniški) pravniški gral. Brez sodelovanja z njima je v Sloveniji skoraj nemogoče postati zaznaven igralec na pravniškem parketu.

Pri vsem doslej napisanem ne smemo pozabiti zelo pomembne uredniške vloge, ki bistveno vpliva na usmerjanje strokovnih debat. Ne zgolj po njihovi globini in intenzivnosti, temveč predvsem po odrejanju njihove politično konotirane smeri (npr. o eklatantnih kršitvah človekovih pravic in politično vodenih kazenskih procesih ne boste našli skoraj nikakršnega branja).

Seveda sledi logično vprašanje – kdo lastniško obvladuje omenjeni podjetji. Glede na njun vpliv in področje delovanja bi bilo pričakovati transparentnost poslovnih namenov, ki vodijo in upravljajo oba subjekta. Eno je povsem jasno – GV Založba je v 100% lasti podjetja Lexpera. Tu pa se transparentnost tudi konča. Formalna lastniška pot obeh podjetij je bila zelo pestra in zanimiva. Njegovo lastništvo so si v sosledju delila slovensko, belgijsko, nizozemsko in lihtenštajnsko podjetje, da bi na koncu končalo kot holding Lexpera SA v lasti privatnega sklada Royalton Capital Investors II L.P., ki ga upravlja Royalton Partners SA. Gre za formalno strukturo, v kateri ostanejo dejanski lastniki skriti izza zapletene regulative, ki daje Luxemburgu in njihovim upravljalcem svetovni primat med naložbenimi holdingi.

Tudi sicer je podjetniška in lastniška zgodovina podjetja pestra in zanimiva, polna eksotičnih vložkov (obremenjevanja lastniških vložkov s krediti), sporov (med sindikati in podjetjem, med direktorico in lastniki) in nenavadnih ekscesov (deložacija vodilnih in postavljanja novih direktorjev). Podrobna analiza pa čedalje bolj kaže, da vse logistične niti vodijo k eni sami osebi. Da ne bo pomote – ne trdimo, da je ta oseba edini lastnik, saj se v zvezi s podjetjema omenjajo tudi številna druga zanimiva imena pretežno iz kroga Nsi (Anton Tomažič in Alojz Jamnik), ki vedno znova pritegnejo na plano pra-idejo o slovenski udbovsko-krščansko demokratski koaliciji . Povsem jasno je tudi, da formalno lastništvo in medijsko poročanje v duhu “tuj sklad je prevzel Ius Software” ne zdrži resne presoje. Gre za malček bolj zapleteno, a še vedno tipično slovensko post tranzicijsko zgodbo, kjer se resnično lastništvo poskuša zamegliti s serijo vmesnih členov vprašljivega porekla.

Vrnimo se k osebi, o kateri (čeprav se skoraj celotno poslovno kariero giblje v medijih in koketira s politki) ne vemo skoraj nič. Osebi, ki sama zelo rada deli nasvete o pomembnosti transparentnosti, a o njej na spletu ni mogoče najti najbolj osnovnega življenjepisa. Govorimo o osebi, ki se zelo rada kaže kot velik podpornik tujih vlaganj, klenega skandinavskega načina razmišljanja in liberalne tržne ekonomije. Taista oseba v svojem jedru ne more prikriti JNA porekla in udbovskega načina delovanja saj v praksi perfidno poslovno krši vse temeljne postulate prostega trga. Od selektivnega napredovanja izbranih novinarjev po principu zvestobe, do nepreglednega managerskega prevzema, od vzpostavitve pravil "roza" poslovnega tiska, ki temeljijo na konfliktu in govoricah ter poslovno pol-pismenih novinarjih, ki so specializirani za prodajanje oglasnih sporočil v obliki "resnih" novinarskih prispevkov. Gospod je v stari udbovski maniri dolgo osebno skrbel, da se v "njegovih" medijih niso pojavljali nasprotniki njegovih idej in ves čas močno protežiral svoje varovance.

Govorimo o (prikritem) lastniku številnih podjetij v Sloveniji in tujini, poslovnem angelu in častnem konzulu Kraljevine Švedske v Sloveniji, Slobodanu Sibinčiču. O gospodu je (med vrsticami) beseda že tekla v prejšnjem poglavju, saj je v njemu odigral pomembno vloga in predstavlja z njim ključno povezavo. Prav tako je osebno povezan in bistven člen za sodelovanje s skoraj vsemi ostalimi krogi slovenskega pravniškega podzemlja, kot bomo videli v nadaljevanju.

Slobodan Sibinčič ima za seboj dolgo kariero slabega vodenja in podpovprečnih poslovnih rezultatov. Zaznamoval je devetdeseta leta in prvo dekado novega tisočletja (tako kot v zadnjem obdobju velja za Boruta Jamnika) kot pogrebnik podjetij slovenskih poslovnih medijev, ki jih je vodil.

hands-in-air-use-1024x414-1024x414.jpg

Sibinčič je izkoristil mantro, ki je uspešno pokopala več kot polovico slovenskega gospodarstva in jo prepoznamo po formuli v kateri lastniki povsem izčrpajo matično podjetje, finančna sredstva in drugo premoženje prenesejo na odvodna podjetja, daleč od oči javnosti. Za zaključek jih s pomočjo "prijateljev" in tujih pravnih oseb privatizirajo.

Matično podjetje nato umre, novi "tuji" lastniki pa preko posrednikov upravljajo očiščene subjekte. Enak vzorec seveda najdemo tudi pri Sibinčiču – skupina GV, ki je v očeh strokovne javnosti predstavljala temelj za širitev v JV Evropo je blagopokojna – sam pa je s pomočjo vplivnih sklandinavskih prijateljev zvito privatiziral njegova najbolj donosna jedra. Po zgledu svojega velikega idola, ki mu že več kot desetletje sledi kot ubogljiv vernik je ustvaril mali družinski imperij, ki ga počasi pripravlja na upravljanje druge generacije. Kot pogosto velja za poslovne vernike - brezpogojna vdanost gospodarju pomeni neusmiljeno teptanje vseh (ki si drznejo drugače razmišljati) pod njimi.

Sibinčič se v javnosti rad kaže kot družbeno odgovorna oseba, pa naj si bo to na kulturnem področju (Gallusov sklad), športnih dogodkih (tenis, tek na smučeh, smučanje, golf...).

Javnost, ga danes pozna predvsem kot organizatorja najbolj prestižnega dobrodelno-kulturnega dogodka za poslovneže – tradicionalnega Novoletnega managerskega koncerta. Njegovo podjetje STJ, ki je lastnik in organizator dogodka na leto sicer ne ustvari več kot med 300.000 EUR, a je psihološka vrednost dogodka nekajkrat večja. Gre namreč za največji “sejem nečimrnosti”, kar jih premore Slovenija pri katerem je komolčanje za vidne karte postalo bistveno sestavni del slovenskega poslovnega establishmenta. Čeprav je grob kontrast viden pri vsakoletnih naporih, da bi se klasične glasbe (večinoma) nevajene publike naučilo osnovnih koncertnih manir. Sleherno leto je tako mogoče opazovati poglede eminentnih slovenskih poslovnežev, ki se med vsako, tudi dozdevno glasbeno pavzo ozirajo po dvorani in čakajo na znak za aplavz. Na spletu je mogoče najti stotine fotografij slovenskega Novoletnega koncerta, elitnega sprevoda, ki kažejo bolj njegovo bedo, kot blišč.

Zelo zanimiva je Sibinčičeva povezava z družino Bonnier, o kateri v Sloveniji vemo bistveno premalo. Nenazadnje gre za enega najvplivnejših medijskih imperijev na svetu, iz katere prihaja član pete generacije Hans Jacob Bonnier – veliki vzornik in mentor SS. Družina Bonnier (po znanih podatkih) obvladuje 175 podjetij v 16 državah in spada v sam vrh švedske oz. židovske elite. Politično stoji trdno ob boku desnim strankam in jih medijsko zvesto, a zvito podpira.

Kot je za skandinavce značilno, je njihova javna podoba zelo “low key”, dasiravno družino ves čas spremljajo številne kontroverzne zgodbe. V znameniti trilogiji Millenium, po kateri je bil posnet tudi film Dekle z zmajskim tatujem pokojni avtor Stieg Larsson neusmiljeno obračunava s temno platjo švedske družbe. V vseh treh knjigah se kot rdeča nit vleče tesna povezava med finančno-poslovnimi družinskimi konglomerati s sumljivo preteklostjo in ključnimi mainstream mediji. Čeprav naj bi trilogija spadala na področje domišljijske novelistike, temelji na realnih problemih. Osrednji je celo v knjigah poimenovan s pravim imenom – Dagens Industri. Hans Jacob je v resničnem življenju njegov podpredsednik. Družina Bonnier je od samega začetka zasidrana v gibanje Bildenbergov in vodstvo mednarodne mreže FBN (Family business network), ki je močno lobistično orodje najpremožnejših družin na svetu.

Vloga civilne družbe je verjetno najpomembnejši korekcijski element pri delovanju učinkovite demokracije. Prispeva k razširjanju javnega diskurza in dodajanju novih, praviloma nasprotujočih si stališč. Odločevalcu tako omogoča pravočasni vpogled v različne strokovne podlage in zato sprejemanje boljših in širše sprejemljivih odločitev. Kot na številnih drugih področjih je Slovenija tudi na področju civilne družbe slepa na desno oko in sliši le z levim ušesom. Stanovska združenja in zbornice (kot najvplivnejši del civilne družbe) praviloma poganja politični oportunizem in intelektualna lenoba. Služijo svojemu vodstvu, ne pa članstvu, na račun in v imenu katerega nastopajo. So vodilni igralci v gospodarskem teatru absurda, ki predstavlja vedno nove zgodbe namišljenega uspeha. Najbolj izrazito je stanje med tako imenovanimi think-tanki, ki se z obilnimi finančnimi podporami borijo predvsem za tiste deležnike, katerih cilji so divergentni z uvajanjem tržne ekonomije, zaščito zasebne lastnine in uveljavljenimi mednarodnimi načeli delovanja. Še zlasti, kadar so ta blizu tradicionalnim človeškim vrednotam. So kot zdravnik, ki sladkornemu bolniku predpise redni obisk slaščičarne (Zvezda). Podobna anomalija sta Združenji delodajalcev in nadzornikov, ter Gospodarska zbornica Slovenije. Vse navedene institucije bi po naravi njihovega delovanja morali sestavljati in upravljati najvplivnejši domači in tuji industrialci, ter lastniki zasebnega kapitala. Ce pogledate njihovo strukturo, pa boste ugotovili, da gre za bodisi napol zasebna združenja posameznikov, ki v imenu globoke države obvladujejo državna podjetja ali pa, lahko vodljiv kader brez kakršnihkoli izkušenj v gospodarstvu, ki je nameščen na visoke položaje, da bi ohranjal obstoječe stanje. Slovenija je verjetno edina država, kjer zasebni kapital pravzaprav nima resnega predstavnika v družbenem diskurzu. Poglejmo si primer stanovskih združenj med slovenskimi pravniki. Glede na relativno ozko odmerjen poklicni prostor so za slovenske pravnike stanovska društva in združenja bistvenega pomena. Preko njih se vključujejo v omrežja s straješimi, bolj izkušenimi in že uveljavljenimi kolegi, številna strokovna izobraževanja zaradi neprestanih sprememb zakonodaje so še zlasti popularna, saj jih praviloma izvajajo pisci zakonov. Združenja vsako leto priredijo (namenoma izbrana beseda!) izbor za najvplivnejše pravnike v Sloveniji - neke vrste Miss slovenskega pravniškega vzajemnega občudovanja. Proglasitev z veliko belega dima se navadno zgodi med vsakoletnimi pravniškimi bakanalijami (Dnevi slovenskih pravnikov), ki tradicionalno potekajo v Portorožu. Bodite pozorni na tri organizatorje - GV Založba (v lasti Ius Software, ki je neposredno in posredno v 100% lasti Slobodana Sibinčiča), Zveza društev pravnikov Slovenije (ki ji trenutno predseduje dr. Lojze Ude) in Zveza društev za gospodarsko pravo Slovenije. Obe visokozveneči zvezi sta pravzaprav priročni marionetni tvorbi, katerih niti držijo in vlečejo ljudje iz ozkega kroga, ki ga opisujemo. V pravniških krogih namreč velja za velik prestiž, da si uvrščen na seznam predavateljev. Simbolno to namreč pomeni napredovanje v zelo zaprtem sistemu, kjer se ne merijo sposobnosti, temveč slepo zaupanje in brez slehernih zadržkov sprejet pakt o medsebojnem nenapadanju. Znamenit citat Branke Neffat, ki potrjuje njeno “strokovnost”: "Polzela bo dobila strateškega partnerja. Gre za podjetje, ki ima letno prihodke v višini 1000 milijard evrov." (Opomba: največje podjetje na svetu po prihodkih 2017 je bilo kitajsko naftno podjetje Sinopec, ki je ustvarilo 267,5 milijard dolarjev)." Za Neffatovo je težko trditi, da je strokovnjakinja na kateremkoli pravnem področju, nedvomno pa je ena najbolj spretnih prodajalk gospodarskih in civilno pravnih storitev. Njeno podjetje NeBra in podjetje njenega moža Nef (ocenjevevanje premoženja) sta bila v času slovenske tranzicije med najaktivnejšimi igralci. Branka Neffat je s svojim krogom pomagala usmerjati nekatere najodmevnejše projekte lastniške konsolidacije, danes poznane kot tajkunsko-menedžerske prevzeme podjetij. Brankino srce bije na levi strani, kot radi mnogi javno potrdijo svoje politično usmeritev. Neffatova je ena najbolj prijetnih in družabnih (mnogi dodajajo, da kljub letom, še vedno – radoživih) slovenskih pravnic. Morda je tudi zato kar 16 let nadvse uspešno predsedovala Pravniškemu društvu Ljubljana, ki jo je ob njeni (zgolj formalni upokojitvi s funkcije) v maniri Kim Il Sunga imenoval za doživljensko častno predsednico. Pri tem gre omeniti, da je pred predsedniško funkcijo še dodatnih šest let opravljala funkcijo tajnice. Pri vodenju najvplivnejseda pravniškega lobija je torej sodelovala 22 let (v ključnem obdobju gospodarsko pravnih in lastniških sprememb od leta 1991 do 2013). Še medklic - društvu je času njenega sekretarskega obdobja presedoval Slobodan Sibinčič s katerim se bomo podrobneje srečali v naslednjem poglavju. Na vodstvenih funkcijah omejenega društva so bili med drugim še Miro Košak (vpliven pravnik v Ljubljanski banki in kasneje notar), Dr. Rado Bohinc (profesor, svetovalec, Minister za notranje zadeve…), Vitko Roš (GZS), Janko Arah (vodja pravnega službe na GZS in lastnik Arah Consulting - vpliven svetovalec podjetjem), Bojan Pečenko (pravna služba GZS, sokreator privatizacijske zakonodaje, svetovalec, danes odvetnik nekaterih znanih Udbovskih podjetnikov in consigliere Igorja Laha)… NeBra je pravzaprav družinsko podjetje, v katerega sta zakonca Neffat zgodaj vključila naslednjo generacijo – sina Domna (danes odvetnika). Podatek omenjamo zato, ker slovensko pravniško podzemlje lastniško in vplivnostno obvladujejo družinski klani v katerih se ključne funkcije podedujejo. Pravniki se v Sloveniji ne le družijo temveč tudi zelo pogosto poročajo med seboj, prav tako se za isti poklic nato skoraj praviloma odločijo tudi njihovi potomci. Glede na velikost Slovenije in imanentnosti konfliktov interesov (ob dogovoru nenapadanja) lahko mirno govorimo o popolni strokovni incestoidnosti, katere končni rezultat je neke vrste pravniški Susak, v katerem se trenutno nahajamo. Podjetja Branke Neffat se ukvarjajo z vrsto zanimivih storitev, pri katerih je njena specifična konkurenčna prednost, da ekskluzivno ponuja bleščeča imena slovenske pravno akademske sfere – Dr. Marijana Kocbeka, Dr. Rada Bohinca, Dr. Nino Plavšak… med njenimi best-selling svetovalci in predavatelji pa najdemo poleg omenjenih tudi Dr. Miho Juharta, Aleša Zalarja, Katarino Kresal, Dido Volk in številne druge. Nebra je prav tako uspešno zabrisala sporno mejo med predavanjem in svetovanjem. Pri tem ne smemo pozabiti, da se za ministre in sodnike (baje) spodobi, da predavajo in pišejo strokovne članke. Kar pa se tiče njihove svetovalne aktivnosti pa presega mejo ne le dobrega okusa, temveč številnih zakonov. Zato so stvari lažje, če se “zapakirajo” v interna, “po meri” narejena izobraževanja. Kar sta Miloš Urbanija in Bojan Petan za Gregorja Golobiča, je Branka Neffat za Radota Bohinca. Od tu njena moč tudi v sferi obvladovanja državnih podjetij, številne funkcije v nadzornih svetih, organih za izbore uprav, certificiranje državnih nadzornikov…. Čeprav njuna zveza traja še iz zlatih časov Slovenskega inštituta za management, se je finančno okrepila in nepremičninsko odebelila zlasti med Bohinčevim vodenjem Ministrstva za notranje zadeve (2000-2004). Opisana faza sodelovanja sovpada s storitvami, ki jih je Nebra pričela uspešno nuditi javnim podjetjem in občinam. S tem je sicer zarezala v tržni kolač uveljavljenih svetovalnih podjetij za javno upravo (ki jih obvladujejo Rajko Pirnat, Senko Pličanič in Miro Cerar) vendar ji je relacija s tako pomembnih članom vlade, kot je notranji minster pomagala utrjevati položaj. Nebra je v navezavi z dr. Marijanom Kocbekom vrsto let izvajala magistrski študij gospodarskega prava v Ljubljani v imenu Mariborske pravne fakultete in seveda, za svoj račun in dodatno zasebno finančno korist predavateljem. Delovanje Branke Neffat je zgolj vrh ledene gore pojava, ki ga širša javnost ne uspe diagnosticirati in sicer, da različna stanovna združenja in podobne organizacije niso neodvisni del civilne družbe, temveč specializirane lobistične organizacije, ki so (kar se vpliva in vodenja tiče) povsem sprivatizirane in pod krinko apolitičnosti forsirajo njihovo ideologijo s katero je povsem prepojen slovenski pravni eko-sistem. Druga značilnost njenega omrežja je spretno prepletanje interesov drugih (profesorjev, sodnikov, politikov) in na ta način udejanjanje lastnih in njihovih finančnih in vplivnostnih ambicij. Seveda vse poteka v imenu stroke, neodvisnosti in aktivnega angažmaja civilne družbe. Temeljni pogoj uspešnega delovanja vsakega pravnika je hiter in učinkovit dostop do relevantnih pravnih informacij. Pa naj gre za čistopis zakona ali podzakonskega akta, judikate sodišč, strokovne članke ali zgolj komentar k določenemu členu zakona. Strokovna pravna javnost seveda v veliki večini posega po sodobnih oblikah iskanja in pridobivanja informacij (t.j. v elektronski obliki), čeprav je v pretežnem delu še vedno simbolno zasidrana podoba pisarne, kjer se za steklenimi vrati omar skrivajo v usnje vezani ustava, zakoni, letopisi…. Zaradi tega lahko še vedno najdemo veliko kupcev knjig (v klasičnem pomenu te besede). Kljub formalni konkurenci in odprtosti trga, omenjeni področji v Sloveniji obvladujeta dve podjetji – klasičnega GV Založba in elektronskega IUS Software, v lasti podjetja Lexpera d.o.o.. O trendih in razmerjih med klasično in sodobno obliko verjetno največ povedo prihodki obeh podjetij, ki danes kažejo skoraj sedemkratno premoč tehnologije nad klasično papirologijo. Vendar ni bilo vedno tako. Čeprav GV Založba danes ustvari le slab 1,5 milijon prihodkov, jih je še leta 2008 imela več kot dvakrat toliko (4 milijone). Še bolj zanimiv je podatek, da ji je država (proračunski uporabniki) v zadnjih desetih letih prispevala blizu 40% vseh prihodkov oz. natančneje 12.3 mio evrov. Ius software ima danes bistveno višje prihodke in seveda tudi drugačno krivuljo njihovega gibanja. Le ti se držijo nivoja slabih 10 milijonov EUR letno, država pa je v zadnjih desetih letih od podjetja kupila za 28.5 mio EUR storitev. (Vir Erar). Podjetji, ki ju analiziramo obvladujeta slovenski trg s pravno relevantanimi informacijami, imata ekskluzivne pogodbe s sodišči in drugimi državnimi organi, imata de facto monopol pri objavljanju strokovnih prispevkov pravne stroke (revija Pravna praksa….), organizirata največje število strokovnih izobraževanj na področju prava, sta soorganizatorici razvpitih pravniških dnevov in izdata večino pravne literature v klasični, torej tiskani obliki. Njun vpliv na področju "data mininga" pa je tisti, ki jima daje moč prihodnosti. Ius Software je mogoče primerjati s slovenskim pravniškim Googlom, saj ima vsak trenutek v rokah srčni utrip in krvno sliko celotnega področja. Seveda ne moremo dejstva, da imata obe podjetji v rokah škarje in platno za določanje in promoviraje avtorjev, določanje in izplačevanje avtorskih honorarjev (kar je zlasti pomembno pri občutljivih profilih, kot so sodniki, tožilci in profesorji), izbiri in nagrajevanju predavateljev… Brez pretiravanja lahko trdimo, da obravnavani podjetji držita v rokah slovenski informacijski (medijsko-založniški) pravniški gral. Brez sodelovanja z njima je v Sloveniji skoraj nemogoče postati zaznaven igralec na pravniškem parketu. Pri vsem doslej napisanem ne smemo pozabiti zelo pomembne uredniške vloge, ki bistveno vpliva na usmerjanje strokovnih debat. Ne zgolj po njihovi globini in intenzivnosti, temveč predvsem po odrejanju njihove politično konotirane smeri (npr. o eklatantnih kršitvah človekovih pravic in politično vodenih kazenskih procesih ne boste našli skoraj nikakršnega branja). Seveda sledi logično vprašanje – kdo lastniško obvladuje omenjeni podjetji. Glede na njun vpliv in področje delovanja bi bilo pričakovati transparentnost poslovnih namenov, ki vodijo in upravljajo oba subjekta. Eno je povsem jasno – GV Založba je v 100% lasti podjetja Lexpera. Tu pa se transparentnost tudi konča. Formalna lastniška pot obeh podjetij je bila zelo pestra in zanimiva. Njegovo lastništvo so si v sosledju delila slovensko, belgijsko, nizozemsko in lihtenštajnsko podjetje, da bi na koncu končalo kot holding Lexpera SA v lasti privatnega sklada Royalton Capital Investors II L.P., ki ga upravlja Royalton Partners SA. Gre za formalno strukturo, v kateri ostanejo dejanski lastniki skriti izza zapletene regulative, ki daje Luxemburgu in njihovim upravljalcem svetovni primat med naložbenimi holdingi. Tudi sicer je podjetniška in lastniška zgodovina podjetja pestra in zanimiva, polna eksotičnih vložkov (obremenjevanja lastniških vložkov s krediti), sporov (med sindikati in podjetjem, med direktorico in lastniki) in nenavadnih ekscesov (deložacija vodilnih in postavljanja novih direktorjev). Podrobna analiza pa čedalje bolj kaže, da vse logistične niti vodijo k eni sami osebi. Da ne bo pomote – ne trdimo, da je ta oseba edini lastnik, saj se v zvezi s podjetjema omenjajo tudi številna druga zanimiva imena pretežno iz kroga Nsi (Anton Tomažič in Alojz Jamnik), ki vedno znova pritegnejo na plano pra-idejo o slovenski udbovsko-krščansko demokratski koaliciji . Povsem jasno je tudi, da formalno lastništvo in medijsko poročanje v duhu “tuj sklad je prevzel Ius Software” ne zdrži resne presoje. Gre za malček bolj zapleteno, a še vedno tipično slovensko post tranzicijsko zgodbo, kjer se resnično lastništvo poskuša zamegliti s serijo vmesnih členov vprašljivega porekla. Vrnimo se k osebi, o kateri (čeprav se skoraj celotno poslovno kariero giblje v medijih in koketira s politki) ne vemo skoraj nič. Osebi, ki sama zelo rada deli nasvete o pomembnosti transparentnosti, a o njej na spletu ni mogoče najti najbolj osnovnega življenjepisa. Govorimo o osebi, ki se zelo rada kaže kot velik podpornik tujih vlaganj, klenega skandinavskega načina razmišljanja in liberalne tržne ekonomije. Taista oseba v svojem jedru ne more prikriti JNA porekla in udbovskega načina delovanja saj v praksi perfidno poslovno krši vse temeljne postulate prostega trga. Od selektivnega napredovanja izbranih novinarjev po principu zvestobe, do nepreglednega managerskega prevzema, od vzpostavitve pravil "roza" poslovnega tiska, ki temeljijo na konfliktu in govoricah ter poslovno pol-pismenih novinarjih, ki so specializirani za prodajanje oglasnih sporočil v obliki "resnih" novinarskih prispevkov. Gospod je v stari udbovski maniri dolgo osebno skrbel, da se v "njegovih" medijih niso pojavljali nasprotniki njegovih idej in ves čas močno protežiral svoje varovance. Govorimo o (prikritem) lastniku številnih podjetij v Sloveniji in tujini, poslovnem angelu in častnem konzulu Kraljevine Švedske v Sloveniji, Slobodanu Sibinčiču. O gospodu je (med vrsticami) beseda že tekla v prejšnjem poglavju, saj je v njemu odigral pomembno vloga in predstavlja z njim ključno povezavo. Prav tako je osebno povezan in bistven člen za sodelovanje s skoraj vsemi ostalimi krogi slovenskega pravniškega podzemlja, kot bomo videli v nadaljevanju. Slobodan Sibinčič ima za seboj dolgo kariero slabega vodenja in podpovprečnih poslovnih rezultatov. Zaznamoval je devetdeseta leta in prvo dekado novega tisočletja (tako kot v zadnjem obdobju velja za Boruta Jamnika) kot pogrebnik podjetij slovenskih poslovnih medijev, ki jih je vodil. Sibinčič je izkoristil mantro, ki je uspešno pokopala več kot polovico slovenskega gospodarstva in jo prepoznamo po formuli v kateri lastniki povsem izčrpajo matično podjetje, finančna sredstva in drugo premoženje prenesejo na odvodna podjetja, daleč od oči javnosti. Za zaključek jih s pomočjo "prijateljev" in tujih pravnih oseb privatizirajo. Matično podjetje nato umre, novi "tuji" lastniki pa preko posrednikov upravljajo očiščene subjekte. Enak vzorec seveda najdemo tudi pri Sibinčiču – skupina GV, ki je v očeh strokovne javnosti predstavljala temelj za širitev v JV Evropo je blagopokojna – sam pa je s pomočjo vplivnih sklandinavskih prijateljev zvito privatiziral njegova najbolj donosna jedra. Po zgledu svojega velikega idola, ki mu že več kot desetletje sledi kot ubogljiv vernik je ustvaril mali družinski imperij, ki ga počasi pripravlja na upravljanje druge generacije. Kot pogosto velja za poslovne vernike - brezpogojna vdanost gospodarju pomeni neusmiljeno teptanje vseh (ki si drznejo drugače razmišljati) pod njimi. Sibinčič se v javnosti rad kaže kot družbeno odgovorna oseba, pa naj si bo to na kulturnem področju (Gallusov sklad), športnih dogodkih (tenis, tek na smučeh, smučanje, golf...). Javnost, ga danes pozna predvsem kot organizatorja najbolj prestižnega dobrodelno-kulturnega dogodka za poslovneže – tradicionalnega Novoletnega managerskega koncerta. Njegovo podjetje STJ, ki je lastnik in organizator dogodka na leto sicer ne ustvari več kot med 300.000 EUR, a je psihološka vrednost dogodka nekajkrat večja. Gre namreč za največji “sejem nečimrnosti”, kar jih premore Slovenija pri katerem je komolčanje za vidne karte postalo bistveno sestavni del slovenskega poslovnega establishmenta. Čeprav je grob kontrast viden pri vsakoletnih naporih, da bi se klasične glasbe (večinoma) nevajene publike naučilo osnovnih koncertnih manir. Sleherno leto je tako mogoče opazovati poglede eminentnih slovenskih poslovnežev, ki se med vsako, tudi dozdevno glasbeno pavzo ozirajo po dvorani in čakajo na znak za aplavz. Na spletu je mogoče najti stotine fotografij slovenskega Novoletnega koncerta, elitnega sprevoda, ki kažejo bolj njegovo bedo, kot blišč. Zelo zanimiva je Sibinčičeva povezava z družino Bonnier, o kateri v Sloveniji vemo bistveno premalo. Nenazadnje gre za enega najvplivnejših medijskih imperijev na svetu, iz katere prihaja član pete generacije Hans Jacob Bonnier – veliki vzornik in mentor SS. Družina Bonnier (po znanih podatkih) obvladuje 175 podjetij v 16 državah in spada v sam vrh švedske oz. židovske elite. Politično stoji trdno ob boku desnim strankam in jih medijsko zvesto, a zvito podpira. Kot je za skandinavce značilno, je njihova javna podoba zelo “low key”, dasiravno družino ves čas spremljajo številne kontroverzne zgodbe. V znameniti trilogiji Millenium, po kateri je bil posnet tudi film Dekle z zmajskim tatujem pokojni avtor Stieg Larsson neusmiljeno obračunava s temno platjo švedske družbe. V vseh treh knjigah se kot rdeča nit vleče tesna povezava med finančno-poslovnimi družinskimi konglomerati s sumljivo preteklostjo in ključnimi mainstream mediji. Čeprav naj bi trilogija spadala na področje domišljijske novelistike, temelji na realnih problemih. Osrednji je celo v knjigah poimenovan s pravim imenom – Dagens Industri. Hans Jacob je v resničnem življenju njegov podpredsednik. Družina Bonnier je od samega začetka zasidrana v gibanje Bildenbergov in vodstvo mednarodne mreže FBN (Family business network), ki je močno lobistično orodje najpremožnejših družin na svetu. Hans Jacob Bonnier je častni predsednik in utemeljitelj Evropskega združenja za poslovne in finančne publikacije, katerega generalni sekretar je na njegovo pobudo postal Sibinčič. Pri njegovem profilu na spletni strani je zapisano, da prihaja iz medijske hiše Finance v Sloveniji, kar je glede na obstoječe formalne (ne)povezave skrajno zanimivo. Nedvomno pa to pomeni, da je v očeh ugledne mednarodne stanovske organizacije Sibinčič človek, ki stoji za slovenskim poslovnim časopisom.

starostniki.jpg

Hans Jacob Bonnier je častni predsednik in utemeljitelj Evropskega združenja za poslovne in finančne publikacije, katerega generalni sekretar je na njegovo pobudo postal Sibinčič. Pri njegovem profilu na spletni strani je zapisano, da prihaja iz medijske hiše Finance v Sloveniji, kar je glede na obstoječe formalne (ne)povezave skrajno zanimivo. Nedvomno pa to pomeni, da je v očeh ugledne mednarodne stanovske organizacije Sibinčič človek, ki stoji za slovenskim poslovnim časopisom.

Mimogrede, Hans Jacob Bonnier je junija 2015 odprl konferenco Skrivnosti rasti družinskih podjetij v Ljubljani – seveda v organizaciji Financ. Na spletni strani konference so se mu kot lastniku poklonili z zapisom, v ekstremno sluzastem tonu, nič kaj prepoznavnem za Finance: “Hans Jacob je član družine Bonnier, ki je lastnica največjega skandinavskega medijskega podjetja. Bonnier, legendarno družinsko podjetje, ki deluje že več kot dvesto let, je eno najpomembnejših evropskih podjetij, ki deluje tako rekoč v vseh založniških dejavnostih. Hans Jacob je izjemen strokovnjak, s svojo razgledanostjo, svetovljanstvom, občutkom za človeka in sodelavca resnično navdušuje. Je izjemno duhovit, vsi ga poznamo pod vzdevkom Nisse, kar v švedščini pomeni “škrat”. Tudi sam se predstavi kot “škrat”. Nadzornik Financ je že več kot 15 let in resnično nam je v čast in veselje sodelovati z gospodom Bonnierjem.”

Tisti, ki njun odnos opazujejo od blizu vedo povedati, da Sibinčič Hans Jacobu Bonnieru hlapčevsko vdan. Slobodan Sibinčič je pravzaprav neviden "škrat" številnih slovenskih organizacij, podjetij, združenj in lobijev, ki krojijo usodo slovenskega gospodarstva in pravne stroke.

Danes, ko smo priča demografski zamenjavi Evropejcev v njihovih starodavnih domovinah, nenehni promociji rasnega mešanja in egalitarističnih nazorov, ki nas prepričujejo da je multikultura edina pot v prihodnost, ter da moramo zato žrtvovati lastno identiteto na oltarju raznolikosti, ko smo priča razkroju tradicij in vrednot naših prednikov medtem, ko vladajoče elite in popularni mediji prikazujejo rasno mešano družbo kot vrhunec človeške civilizacije, raznolikost in multikulturalizem pa kot nove idole katerim se moramo vsi klanjati ostaja ime Coudenhove-Kalergi neznano širši evropski javnosti.

Ta demografska zamenjava, ta genocid in uničenje Evropskega človeka, ki ga politiki, mediji in raznorazne ustanove in institucije prikazujejo kot » kulturno obogatitev, napredek in toleranco« je posledica politike Evropske unije, kot je na primer vsiljevanje kvot migrantov državam članicam, odprte meje in sprejemanje tako imenovanih »beguncev« in ekonomskih migrantov, ter nenehno promoviranje novega rasno mešanega človeka in multikulturalizma kot ideala nove družbe h kateri moramo vsi stremeti. Prav tako pa preko vseh sredstev, ki jih ima na voljo, današnja vladajoča elita uničuje tradicionalne vrednote Evropejcev, njihovo identiteto in smisel pripadnosti ter narodne zavesti in tako s tem, da te vrednote označuje kot »zastarele, nepotrebne« in celo kot vir nestrpnosti, rasizma in krivic, ki naj bi jih Evropejec v preteklosti povzročil drugim ljudstvom , odtujujejo evropskim narodom lastno zgodovino, identiteto in dediščino.

Če želimo razumeti resnične cilje vladajoče elite, ki pod pretvezo, da se zavzema za humanitarne cilje, za človekove pravice ter za miroljubno in tolerantno družbo, uničuje Evropo in njene narode, moramo poznati tako imenovani »Coudenhove-Kalergi načrt«, saj se ravno tu skrivajo začetki današnjih principov Evropske unije, mešanja ljudstev ter multikulturalizma.

Richard von Coudehove-Kalergi in Panevropsko gibanje

Richard von Coudehove-Kalergi je bil sin avstrijskega diplomata Heinricha von Coudehove-Kalergija s plemiškim poreklom in njegove japonske žene po imenu Mitsu Ayoma. Rojen je bil v Tokiju 16. novembra leta 1894, kjer je bil njegov oče veleposlanik takratne Avstro-ogrske in je večino svoje mladosti preživel na družinskem veleposestvu na Češkem.

richard_nikolaus_von_coudenhove-kalergi_large.jpg

Potem, ko je leta 1917 doktoriral na Dunaju s svojo tezo »Objektivnost kot temeljno načelo morale« je leta 1923 objavil svojo prvo knjigo »Pan-Evropa«, ki je bila pravzaprav manifest njegove nove »Pan-evropske unije«, gibanja, ki ga je ustanovil leto dni prej. Od leta 1924 pa do 1938 je bil urednik časopisa »Pan-Evropa«, med leti 1925 in 1928 pa je objavil eno svojih obširnejših del »Kampf um Paneuropa«(Borba za pan Evropo). Na prvem kongresu Pan-evropske unije je bil leta 1926 izbran za predsednika centralnega sveta te zgodnje organizacije, ki naj bi se zavzemala za »mednarodno povezovanje evropskih držav na demokratičnih principih.«

Richard von Coudehove-Kalergi je danes večini evropske javnosti neznan, saj so mu je položaj njegovega plemiškega, diplomatskega očeta, ki je imel tesne stike z takratno evropsko aristokracijo in politiki omogočal, da je deloval skrit očem javnosti obenem pa je prav tako prek očeta pridobil podporo mnogih vplivnih politikov tistega časa, ki so bili z njim pripravljeni sodelovati.

Resničen cilj njegovega Pan-evropskega gibanja, ki naj bi se zavzemalo za » evropsko integracijo na demokratičnih principih« kjer ležijo tudi temelji principov današnje EU, je bil ustvariti »Novi svetovni red« , federacijo narodov z Združenimi državami Amerike na čelu, evropska integracija pa naj bi bila le prvi korak do ustvarjanja nove svetovne vlade. Med njegovimi prvimi podporniki najdemo češka politika Tomaša Masaryka in Edvarda Beneša ter nemško-židovskega bankirja Maxa Warburga, ki je v gibanje investiral 60,000 mark. Avstrijski kancler Ignaz Seipel in bodoči predsednik Avstrije Karl Rener sta na začetku prevzela odgovornost vodenja »Pan-evropskega« gibanja, kasneje pa so svojo pomoč ponudili tudi francoski politiki Leon Blum, Aristide Briand, Alcide de Gasperi in drugi.

Vzpon fašizma in nacionalsocializma v Evropi v 30. letih je pomenil konec za Panevropsko gibanje, ki je bilo razpuščeno, prav tako kot tudi načrt za evropsko integracijo. Adolf Hitler je bil eden glavnih kritikov in nasprotnikov njegovih idej, zato je Richard von Coudenhove-Kalergi leta 1938 takoj po priključitvi Avstrije k 3.Reichu prek Čehoslovaške prebegnil v Francijo, kjer je leta 1939 dobil državljanstvo. Kmalu zatem je odšel v ZDA kjer so s pomočjo in podporo Winstona Churchilla, židovsko prostozidarske lože B’nai B’rith in velikih časopisov kot je bil New York Times njegove ideje pridobile odobravanje vlade Združenih držav, tako da je bila kasneje tudi CIA vpletena v uresničevanje njegovega načrta.

Bistvo Coudenhove-Kalergi načrta

V svoji knjigi »Praktischer Idealismus« Kalergi piše, da bodo bodoči državljani »Združenih držav Evrope« mešane rase in ne narodi starega kontinenta. Prav tako trdi, da bi se morala ljudstva Evrope razmnoževati z Azijci in drugimi ne-belimi rasami, da bi tako nastalo novo multi rasno prebivalstvo brez jasnega smisla za identiteto, tradicijo in narodno zavest, saj bi vladajoča elita takšno mešano prebivalstvo lažje nadzorovala.

Kalergi se zavzema za odpravo pravic posameznih narodov do samoodločanja, ter opiše uničenje nacionalnih držav s pomočjo etničnih separatističnih gibanj in uničenje narodov samih skozi množično priseljevanje tujih ljudstev ne-evropskega porekla. Prav tako predlaga ustvarjanje novega rasno mešanega homogenega prebivalstva Evrope, ki bi ga bodoča vladajoča elita lahko lažje nadzorovala. In kdo naj bi bila po njegovem mnenju ta bodoča elita? Kalergi je glede tega precej jasen:

» Človek prihodnosti bo mešane rase. Rase in družbeni razredi bodo sčasoma izginili zaradi eliminacije prostora, časa in predsodkov. Eurazijsko-negroidna rasa prihodnosti, na videz podobna starodavnim Egipčanom, bo nadomestila trenutno raznolikost ljudstev in posameznikov. Namesto, da bi uničila evropsko židovstvo, je Evropa proti svoji volji to ljudstvo kultivirala in izobrazila ter jih skozi ta umetni evolucijski proces pognala na pot do njihovega bodočega statusa vodilnega ljudstva v Evropi. Nič presenetljivega ni, da je ljudstvo, ki je uspelo pobegniti iz zaporniškega geta postalo duhovno plemstvo Evrope. Tako je Evropa s svojim sočutjem ustvarila novo vrsto aristokracije. To se je zgodilo, ko je evropska fevdalna aristokracija propadla zaradi emancipacije Židov ( ki so jo sprožila dejanja Francoske revolucije).«

Čeprav noben učbenik ne omenja Kalergija, so njegove ideje postale vodilni principi Evropske unije. Verovanje, da se morajo Evropejci pomešati z Azijci in Afričani, da je treba uničiti evropsko identiteto ter tradicionalen način življenja in ustvariti eno mešano raso, je razlog za politiko, ki promovira in spodbuja interese manjšin. Resnični motivi niso zares humanitarni, ampak vodijo k največjemu genocidu v zgodovini človeštva, načrtu neusmiljene elite, ki skrita pred javnostjo resnično upravlja z Evropsko unijo.

Coudenhouve-Kalergi fundacija vsako leto podeli prestižno nagrado tistim Evropejcem, ki prekašajo vse druge v promoviranju tega genocidnega načrta. Med prejemniki te nagrade sta tudi Angela Merkel in Herman Van Rompuy.

Pospeševanje genocida nad Evropejci je tudi resničen razlog za nenehne pozive Združenih narodov, ki zahtevajo, da naj sprejmemo milijone imigrantov, saj naj bi le ti pripomogli k zvišanju trenutno nizke stopnje rojstev med Evropejci. Glede na poročilo, ki so ga januarja 2000 izdali Združeni narodi pod naslovom » Zamenjava s priseljenci: rešitev za staranje in upad prebivalstva« (Immigration replacement: A solution to declining and aging population), bo morala Evropa do leta 2025 sprejeti 159,000,000 imigrantov.

Že samo navajanje tako natančnih številk je dokaz, da obstaja dobro premišljen in vnaprej določen načrt. Jasno je, da bi se lahko nizka stopnja rodnosti zvišala s primerno podporo družinam , kot je tudi jasno, da vpeljava tujih genov ne bo pripomogla k ohranitvi naše genetske dediščine, temveč jo bo uničila. Rezultat današnje politike, ki promovira multikulturalizem, bo novo mešano, oslabljeno in neenako prebivalstvo brez narodne zavesti ali skupne zgodovine in kulture. Na kratko, politika Coudenhove-Kalergi načrta je bila in je še vedno osnova uradnih vladnih politik, katerih namen je genocid Evropejcev skozi množično priseljevanje.

Odraz tega načrta lahko vidimo tudi v izjavi bivšega predsednika Svetovne zdravstvene organizacije Brocka Chisholma: » Kar morajo ljudje povsod storiti je, da omejijo rojstva ter promovirajo rasno mešane zakone , rezultat tega bo stvaritev ene same rase na celem svetu, ki jo bo lahko usmerjala centralna oblast«.

EVROPSKI SVET: Podelitev Coudenhove-Kalergi nagrade predsedniku Van Rompuyju

16. novembra 2012 je bila predsedniku Evropskega sveta Hermanu Van Rompuyju na posebni konferenci na Dunaju, ki je obeležila 90 let Panevropskega gibanja, podeljena Coudenhove-Kalergi nagrada, ki se na vsake dve leti podeljuje osebam za njihove izjemne zaslužke v procesu evropske integracije.

coudenhovekalergi2.jpg

Odločilen faktor, zaradi katerega je bil Von Rompuy izbran za nagrado, je bil uravnovešen način s katerim se je lotil opravljanja svojih dolžnosti na položaju predsednika evropskega sveta, ki je bil ustanovljen z Lizbonskim sporazumom. Vodenje in koordiniranje je v svoji novi vlogi opravljal z odločnostjo in premišljenostjo, obenem pa je ostal zvest evropskim moralnim principom.

V svojem govoru je Herman Van Rompuy označil združenje Evrope kot mirovniški projekt. Ta ideja, ki je bila tudi glavni cilj Coudenhove-Kalergija in njegovega dela, ostaja po 90 letih še vedno pomembna. Nagrada je poimenovana po Richardu Nicolausu von Coudenhove-Kalergiju (1894-1972), filozofu, založniku in ustanovitelju Panevropskega gibanja. Coudenhove-Kalergi je bil pionir Evropske integracije, ter je s svojim delom širil idejo zvezne Evrope. Nagrado Coudenhove-Kalergi sta med drugimi prejela tudi nemška kanclerka Angela Merkel leta 2010, ter litvanski predsednik Vaira-Vike Freiberga leta 2006.

coudenhovekalergi3.jpg

Zaključek

Če se ozremo na današnje stanje v Evropi vidimo, da se Coudenhove-Kalergi načrt počasi bliža svoji izvršitvi z množičnim priseljevanjem nam tujih ljudstev in ras v nekoč homogene domovine Evropejcev ter z nenehno propagando, ki promovira rasno mešanje in multikulturo. Narodna pripadnost ni več stvar dediščine, krvi in potomstva temveč postaja odvisna od državljanstva, teritorija in jezika. Torej je danes lahko vsakdo Evropejec ne glede na to ali njegovi predniki živijo v Evropi že tisočletja ali pa je včeraj skočil iz ladje na obale tega nekoč mogočnega kontinenta. Nove multikulturne vrednote in egalitaristične ideje o enakosti ali bolje rečeno istosti vseh ljudstev, nas prepričujejo da je rasa le družbeni konstrukt, da smo vsi enaki in da moramo zato odvreči »zastarele« poglede in »predsodke« glede rase, narodnosti in etnične pripadnosti ter sprejeti multikulturalizem, ki nadomešča stare tradicije, običaje in vrednote naših prednikov z novimi načeli »strpnosti, raznolikosti in enakopravnosti«, ter tako združuje vse ljudi različnih ras v eno novo ljudstvo povezano ne s krvjo, skupno kulturo ali zgodovino, temveč s temi novimi vrednotami Evropske unije.

Podobne poizkuse ustvarjanja novih »narodov« lahko zasledimo že v prejšnjem stoletju in sicer v času vzpona komunizma. Boljševiki so po prihodu na oblast v Rusiji želeli zbrisati vso rusko zgodovino pred revolucijo, zato so uničevali vse kar je bilo ruskega, in obenem ustvariti novo sovjetsko ljudstvo, sestavljeno iz vseh različnih etničnih skupin na območju Rusije in kasneje zavzetih območij Sovjetske zveze. Slovenski narod je to občutil tudi na lastni koži, ko so po letu 1945 komunisti želeli iz Srbov, Slovencev, Hrvatov in ostalih prebivalcev SFRJ ustvariti novo jugoslovansko ljudstvo po istem principu zatiranja in nadomeščanja edinstvenih kulturnih dediščin in starih tradicij teh posameznih narodov z idejo jugoslovanstva in novega jugoslovanskega naroda, katerega temelj bi bila predvsem marksistično socialistična doktrina.

Zgodovina se ponavlja, le da za razliko od komunistov današnja vladajoča elita ne uporablja groženj in sile, temveč se poslužuje bolj subtilnih taktik manipulacije in subverzije, ter tako prepričuje ljudi, da je uničenje njihove rase ter nadomestitev avtohtonega prebivalstva Evrope z tujimi rasami pravzaprav napredek. Tiste, ki se upirajo genocidu nad lastno raso pa preprosto označijo za rasiste in nestrpneže namesto, da bi jih množično pošiljali v gulage, ter tako iz njih naredijo marginalce in izobčence v današnji »napredni« družbi. Tako kot je bil včasih komunizem in razredni boj, je danes demokracija, egalitarizem in boj za pravice manjšin orožje tistega istega plemena, ki je nekoč želelo ustvariti centralno vlado s pomočjo komunističnih držav, danes pa to počne preko EU. Coudenhove-Kalergi načrt nam razkrije prave cilje in namene tako naših evropskih voditeljev, ki se skrivajo pod prijaznim obrazom humanitarizma, kot tudi resnične elite vladarjev, ki upravlja z Evropsko unijo iz sence, skrita pred javnostjo.

stebri_parazitske_drzave.jpg

Plenilska država je sistem dejanske oblasti in vzporedne ekonomije, ki jo v imenu in na račun državljanov izvajajo, od njih nikoli izvoljeni nosilci odločanja. Plenilska država obvladuje ključne procese vseh treh vej formalne oblasti! je dejanski upravitelj državnega premoženja in družbene infrastrukture (mediji, izobraževanje, banke, zavarovalnice, telekomunikacije, zdravstvo…). Ne gre za vlado v senci, temveč za vladavino duhovne, moralne in intelektualne teme. Upravljajo jo posamezniki, ki ne znajo ustvarjati nove vrednosti, so pa velemojstri ropanja ustvarjenega bogastva. Roke, ki vlečejo nevidne niti pripadajo najhujši obliki organizirane kriminalne združbe. Njihovo delovanje še vedno temelji na tradiciji razrednega boja, s pomočjo prikritih metod spremljanja, prisluškovanja in ustrahovanja drugače mislecih ter medijskih in političnih umorih.

Plenilska država je naravni sovražnik pravičnosti, varovanja človekovih pravic in dostojanstva, mednarodne konkurenčnosti ter osebnega in gospodarskega razvoja. Njeni nosilci z namenom ohranjanja svojih pozicij in materialnih koristi sistematično ustvarjajo privid demokracije, navidezne tržne ekonomije in mit o meritokraciji. Zaradi parazitske države je Slovenija povsem razdvojena, politično in gospodarsko ponižana, finančno oropana in razvojno izgubljena.

Cena delovanja slovenske plenilska države se meri v milijardah odtujenega (državnega) premoženja, mednarodni marginalizaciji in tisočih najsposobnejših Slovencev, ki vsako leto zapustijo domovino.

Nevzdržnemu stanju je potrebno narediti konec, kot bi rekel znameniti ameriški predsednik John F. Kennedy: “Kdaj, če ne zdaj? In kdo, če ne mi!”

Za učinkovito upravljanje države je potrebno precej več, kot zmagati na volitvah.

Demokracija, kot vladavina ljudstva, ima že od rojstva močno opozicijo, toda z vidika gospodarskega napredka je to daleč najuspešnejši model vladanja v človeški zgodovini. Noben sistem upravljanja države pa seveda ne obstaja in deluje v vakuumu. za njegovo učinkovito funkcioniranje je potrebno precej več, kot zgolj izpeljati svobodne in poštene volitve. Ob še tako površni analizi slovenske osamosvojitve to postane jasno slehernemu, ki je to pripravljen videti. Brez stalnega delovanja ljudi v politični in civilni sferi, resnične zaščite človekovih pravic in delovanja pravne države ter sprejetja tržne ekonomije, ne moremo najti dobrega primera učinkovite demokratične države. Žal slovenija je bila doslej neuspešna na vseh omenjenih področjih.

Slabo upravljanje države = revno prebivalstvo

Učinkovit sistem upravljanja države in uporaba ekonomske politike sta bistvena dejavnika gospodarske rasti. Pravilno strukturirana lahko pomagata državam, da izkoristijo svoje priložnosti. Njuna soodvisnost je močnejša v kapitalsko zaprtih, tranzicijskih in manjših državah. V strokovnih krogih uporabljajo izraz – past upravljanja majhnih držav. V opisanih okoljih so namreč tako podjetja, kot posamezniki mnogo bolj odvisni od vlade, (po definiciji) prevelike javne uprave in državnih podjetij. Ne le pri vstopanju v poslovne odnose, temveč predvsem zaradi (ne)zmožnosti sodelovanja pri učinkoviti distribuciji in upravljanju državnih resursov. Neustrezno upravljanje države in zgrešene gospodarske poteze zmorejo uničiti gospodarstvo z alarmantno hitrostjo in obsegom. Korelacija med slabim upravljanjem države in revnostjo prebivalstva ni le strašno visoka, temveč jo zelo težko spremeniti. Statistično je verjetnost, da pride do preobrata v parih letih manjša od 2%. Na drugi strani pa je tavanje v močvirju napačnih potez dolgotrajno in lahko traja več desetletij, da se država ponovno vrne na pot rasti. Z vidika povprečnega državljana je eden pomembnejših kriterijev spremljanja gospodarske konkurenčnost tako imenovana vertikalna mobilnost = omogočanje napredovanja posameznikom, ne glede na njihovo socialno poreklo. Gre za verjetnost udejanjanja zgodbe o “ameriških sanjah”, ko je otroku revnih staršev ob pridnem delu in sprejemanju kulturnega okolja omogočeno napredovanje na sam vrh.

Ukradene slovenske sanje

Cilj parazitske države je ohranjanje obstoječih družbenih struktur in zato sistematično skrbi za onemogočanje prehajanja med “kastami.” Iz enakega razloga vztrajanje pri gradualizmu, postopnem uvajanje tržnih vzvodov in začetku privatizacije, čeprav v danih pogojih ne moreta več prinesti pričakovanega pozitivnega učinka za večino ljudi. Spremembe (privatizacije, prodaje državnih podjetij, javno-zasebna partnerstva...) so le dobro zrežirana predstava, ki se vedno prične šele takrat, ko so zmagovalne poti za izbrance dovolj trdno tlakovane in finančna sredstva v tujini pripravljena za angažma.

Nevednost in svoboda nista dolgoročna sopotnika.

Slovenija živi v novem srednjem veku, kjer je za vladarja izbran opravilno nesposobni princ na belem konju z namenom, da bi vse ključne odločitve lahko sprejemali ljudje, za katere najbrž še nikoli niste slišali. Zato jih ne poznate in jim tudi nikoli niste dali pooblastila, da upravljajo vaše premoženje in državo. Demonske prikazni globoke države, ki za svoje početje niso odgovorne nikomur. Na svojih položajih niso zaradi sposobnosti, niti zaradi uspeha na volitvah. Tam so predvsem zato, ker jim je uspelo izvesti največjo prevaro: prilastiti si in zato utišati medije ter prepričati ljudi, da pravzaprav ne obstajajo. Stanje se bo nadaljevalo, vse dokler ne bomo dobili kritične mase osveščenih državljanov. Parazitska država jo bo odnesla s praznimi obljubami in vedno novimi obrazi, poslanimi v politično igro. Zaradi njihovega lastnega finančnega interesa. Nevednost in svoboda nikoli nista dolgoročna sopotnika.

Leta 1776 je judovski jezuit Adam Weishaupt v Ingolstadtu ustanovil skrivno združbo z imenom Illuminati oziroma razsvetljenci. Njihov cilj je bil že od samega začetka vzpostavitev Novega svetovnega reda, o katerem sem pisal v prejšnjem prispevku.

illuminati-02.jpg

Illuminati so organizirani piramidno, kar pomeni, da vsak od njih zavzema določeni nivo. Pravilo je, da mora brezpogojno ubogati tistega, ki je nivo nad njim. Na piramidno strukturo spominja več njihovih simbolov.

illuminati-04.jpg

jacob-rothschild.jpg

Med Illuminate spadajo praktično vse skrivne združbe. Te so Sionski red, prostozidarji, vitezi templjarji, Malteški vitezi, jezuiti, Bilderbergi, CFR (Council on Foreign Relations), Trilateralna komisija, Opus Dei in še nakatere druge.

illuminati-03.jpg

Na vrhu njihovega ustroja je 13 najbogatejših družin na svetu, ki tvorijo 13 krvnih linij Illuminatov. To pomeni, da lahko postane njihov član le tisti, ki je krvo povezan z eno od družin. Najbolj vplivni so Rothschildi in Rockefellerji, poleg njih pa še družine Astor, Bundy, Collins, Du Pont, Freeman, Kennedy, Li, Onassis, Raynolds, Russell in Van Duyn.

Illuminati, ki slavijo Satana, so največji svetovni zločinci, saj hočejo zavladati večini prebivalstva na popolnoma nedemokratičen način. Za dosego svojega cilja se poslužujejo najbolj gnusnih in kriminalnih dejanj, med katere spada tudi načrtno zmanjševanje populacije Planeta.

nwo-01.jpg

Novi svetovni red oziroma New World Order NWO je ureditev sveta, ki si jo je izmislila peščica najbogatejših ljudi, da bi popolnoma zavladala celotnemu Planetu. Za to ureditev se že nekaj stoletij zavzema najbolj zločinska skrivna združba, ki se imenuje Illuminati. Pri tem ne gre za teorijo zarote, s katero si nevedneži radi zatiskajo oči, ampak za žalostno dejstvo, da je Novi svetovni red v večjem delu že tu.

nwo-02.jpg

Za kaj se torej zavzemajo svetovni zločinci? Kaj so agende Novega svetovnega reda? Njigov cilj bo izpolnjen, ko bo na Planetu samo ena država, en narod, en jezik, ena vera, ena vojska, ena policija, ... in v končni fazi le 500 milijonov ljudi.

nwo-03.jpg

nwo-04.jpg

Ob tem se zastavlja vprašanje, zakaj npr. samo ena država in en narod. Po uveljavitvi tega cilja bodo zločinci veliko lažje vladali večini Zemljanov, saj morajo imeti v oblasti le enega svetovnega voditelja. Tega se enostavneje podkupi kot nekaj sto, kolikor jih morajo še zaenkrat. Tudi s samo enim narodom bi bilo vladanje enostavneje, saj bi npr. prebivalci naše domovine, ki se ne bi več počutili Slovence, ne čutili pripadnosti do Slovenije. Tako se zanjo ne bi več toliko zavzemali, s tem pa bi nam lažje vladali drugi.

Prav slednje je pomembno, če hočemo razumeti, zakaj je prišlo do tako množičnih migracij ljudi iz Afrike in Azije v Evropo. Toda o tem drugič v posebnem prispevku.

Cilj, da bi bilo na Planetu le 500 milijonov ljudi je grozljiv. Zločinci ga kljub navideznemu porastu prebivalstva že desetletja uveljavljajo. Depopulacijo planeta lahko desežejo na dva načina. Zmanjšati se mora rodnost, kar lahko že vidimo, saj so mladi fantje veliko manj plodni, kot so bili njihovi predniki. Po drugi strani pa je treba povečati umrljivost ljudi. Pri tem ne gre toliko za pobijanje z orožjem kot s strupi, s katerimi nam vsakodnevno slabšajo zdravje. Herbicidi, organsko spremenjeni organizmi, zastrupljanje iz zraka s takozvanimi kemičnimi sledmi oziroma chemtraili, strupene snovi, ki jih vdihavamo in mnogo drugega je žal že stvarnost.

Ker sem napisal, da so ti ljudje zločinci, še par besed, za utemeljitev te trditve. Vsako vsiljevanje življenja, vsaka vladavina, ki ni po izbiri oziroma odločitvi večine ljudi, je nedemokratična. Če pa skupina ljudi večini prebivalstva vsiljuje vladavino po omenjenih načelih, lahko mirne duše rečemo, da so zločinci.

Podrobneje lahko preberete v knjigi Janeza Vuka - Novi svetovni red

Včeraj sem se pogovarjal s prijateljem, ki z družino živi v Arizoni. Pogovor je nanesel na svetovno politično dogajanje in na gospodarski razvoj ter kvaliteto življenja v obeh državah. Kapitalizem je v Ameriki neizprosen in tudi način ter kvaliteta življenja sta temu primerna. Pred enim letom je bil na dopustu v Sloveniji. Po tem obisku nikoli ne pozabi omeniti Slovenije in zatrditi, da je Slovenija dragulj Evrope, kjer je voda čista in vsem dostopna, kjer so zeleni gozdovi in bistre reke, kjer so čudovita jezera obdana z gorami. Kjer je mir in kjer živijo prijazni in delovni ljudje ter kjer je dobra domača hrana.

bled-03.jpg

bled-02.jpg

Med vsakim najinim pogovorom mi razlaga, v kakšni lepi in z naravnimi dobrinami obdarjeni državi živimo ter da se tega premalo Slovenci zavedamo. Preveč smo sprti med seboj, da bi to videli in cenili.

bohinj-01.jpg

vintgar-01.jpg

zajamniki-01.jpg

Vedno je potrebno zrcalo resnice, ki ti ga mora nekdo iz daljne države postaviti pred obraz, da se zavedaš, kje živiš in kakšne čudovite naravne dobrine in danosti imamo. Res se Slovenci tega premalo zavedamo.

Pred kratkim sem gledal film, ki govori o Sloveniji in čudoviti pestrosti njene narave ter ljudi, ki so delovni, bistri, pridni in dobrega srca, toda žal razcepljeni. Ljudje ranjenih duš in nedoživetih hrepenenj ter pričakovanj. Pred šestindvajsetimi leti smo se odločili za samostojno pot v prihodnost s svojo državo. Prvič popolnoma enotno smo se uprli in premagali številčnejšega nasprotnika. Zmaga, veselje in upanje, da bomo uresničili sanje naših prednikov. Ljudje so bili srečni in upali so, da nam je končno dano, da našo čudovito Slovenijo popeljemo med najbolj razvite države sveta. Vse pogoje za to smo imeli.

slovenija-po-01.jpg

slovenija-po-02.jpg

Kmalu po osamosvojitvi pa so se začele kazati razpoke v enotnosti in pojavljali so se različni interesi po dobrinah in lastništvu države. Želeli smo nadaljevati realizacijo zastavljenega programa razvoja, toda različna omrežja, tako domača kot tuja, so začela agresiven plenilski pohod po Sloveniji. S prevzemom poglavitnih sistemov (pravosodje, finance, šolstvo, kultura, zdravstvo, obramba, itd....) so oslabili delovanje države. Slovenija v razvitosti nazaduje in je na lestvicah vsako leto nižje. Vrednote izginjajo, tako kot izginjata slovenski jezik in državni simboli ob praznikih. Plenilci so in še razprodajajo državna podjetja tujcem in uničujejo nacionalno gospodarsko integriteto. Žal se plenjenje še vedno nadaljuje.

Potrebno je priznati, da nam ni uspelo imeti domovino takšno, kot smo si jo želeli in kot smo si njen razvoj začrtali ob osamosvojitvi. Seveda pa ni nikoli prepozno, da nam ne bi uspelo popeljati Slovenijo ob bok razvitih držav.

Enotni in z znanjem na osnovi dosedanjih izkušenj ter zdravo slovensko trmo in modrostjo lahko premagamo pohod plenilcev naše države. Samo eno Slovenijo imamo. Tukaj je naš dom!

slika1.jpg

slika2.jpg

slika3.jpg

slika4.jpg

slika5.jpg

Ko sem se namenil napisati celoten pregled čez Novi svetovni red, sem si zadal za cilj vsebino, ki se bo tekoče brala od začetkov pa vse do današnjega dne. Tistim, ki to področje dokaj dobro obvladajo, se je med branjem morda zdelo, da je snov napisana preveč enostavno. Zato naj na tem mestu poudarim, da sem imel v mislih pisanje, ki bo zanimivo tudi za druge, ki o tem skrivnem svetu vedo bolj malo ali celo nič. Teh pa je verjetno več kot prvih.

novi-svetovni-red-nwo-01.jpg

Snov sem lahko napisal, potem ko sem prebral številne knjige, ki so jih po dolgoletnih raziskovanjih napisali priznani avtorji, še več informacij pa sem dobil na internetu. Pri slednjih sem se zavedal, da so nekoliko manj verodostojne, kljub temu pa dobrodošle za celotno razumevanje. Tudi gledanje televizijskih izobraževalnih oddajah na to temo mi je dalo dober pregled čez celoto.

Na podlagi številnih informacij sem si s pomočjo lastnega razmišljanja ustvaril mnenje o Novem svetovnem redu in skrivnih združbah, ki nas obdajajo. Iz vsega tega sem si znal odgovoriti na nekaj zastavljenih vprašanj o življenju okrog nas, kar mi prej brez tega znanja ni bilo razumljivo. Pri tem moram še enkrat poudariti, da gre izključno za moje mnenje, ki ga ne vsiljujem nikomur.

Preden zaključim naj par besed namenim tistim, ki ste o teh stvareh slišali prvič. Kar ste prebrali, naj vam bo le iztočnica, na kateri boste lahko sami nadaljevali z raziskovanjem. Zato vam svetujem, da se lotite branja knjig priznanih avtorjev. Za začetek vzemite v roke delo treh ameriških raziskovalcev z naslovom Sveta kri in sveti gral. Priporočam vam še knjige Novi svetovni red (Janez Vuk), Skupina Bilderberg (Daniel Estulin), Jezuiti, skrivna vojska papeštva (Edmond Paris), Opus Dei (Robert Hutchison), Prostozidarstvo (Tone Perčič) in Bloodlines of the Illuminati (Fritz Springmeier).

Upam, da vam je bila snov všeč in da sem marsikomu približal pogled na svet, ki ga prej ni poznal. Če pa sem v tem uspel, boste lahko presodili sami.

(Konec)

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Ker smo že zelo blizu dokončni uresničitvi Novega svetovnega reda, se je postavilo vprašanje, ali lahko to še preprečimo in kdo bi svet lahko rešil pred uničenjem. Nakazal sem že, da vidim edino rešitev v ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu, saj Rusija s Putinom, ki ima tudi izredno moč, igra v tem procesu preveč pasivno vlogo. Zato moramo odgovoriti še na zadnje zastavljeno vprašanje.

donald-trump-01.jpg

Zakaj je pomembno, da Donald Trump ostane v Beli hiši še štiri leta?

Toda zakaj bi bil odrešenik človeštva lahko edino on? Odgovor je dokaj preprost. Ker ni bil vzgojen v Councilu on Foreign Relations oziroma CFR, si je lahko zadal za cilj uničenje tistih, ki si hočejo podrediti Planet. Drugo, kar je tudi zelo pomembno, pa je, da ima s tem, ko poveljuje ameriškim oboroženim silam, izredno veliko moč.

Tega se še kako zavedajo zločinci, ki si že štiri leta prizadevajo, da bi ga uničili. Za dosego tega cilja se je najbolj zavzel madžarsko-ameriški Žid George Soros, ki deluje pod okriljem Rothschildov, najvplivnejše illuminatske dinastije na svetu. K sreči pa mu tudi z enormnimi količinami denarja, ki ga je porabil za podkupovanje ameriških in drugih politikov ter medijev, njegova zločinska prizadevanja niso uspela.

Trump si je že v preteklem mandatu zadal za eno od prioritetnih nalog uničenje Illuminatov, vendar bi za dosego tega cilja potreboval še nekaj časa. Tega pa bo dobil edino, če bo zmagal in ostal še štiri leta gospodar Bele hiše. Zato se zločinci na volitvah, ki na dan 27. novembra 2020, ko to pišem, še niso uradno zaključene, tako prizadevajo, da bi v Belo hišo pripeljali Bidna, ki bi vodil ZDA točno po njihovih ukazih. Njegova zmaga pa bi bila še kako pomembna tudi za Evropo, ker bi jo s tem rešil izpod komande zločincev.

Ker je Slovenija le droben del sveta, bi bila Trumpova ponovna izvolitev za predsednika Združenih držav Amerike zelo dobrodošla tudi za nas. Le tako bi se rešili podkupljivih Sorosovih plačancev, ki uničujejo našo demokracijo in državo. To je torej edini pravi razlog, da si vsi, ki se tega zavedamo, želimo njegove zmage. Vse v dobro Slovenije kot tudi Evrope, krščanstva ter celega sveta in celotne svetovne populacije.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

S pomočjo dokaj dobrega poznavanja Novega svetovnega reda in predvsem logičnim sklepanjem sem si znal odgovoriti na vprašanja, ki sem jih nanizal v uvodnem delu in jih navajam še enkrat.

odgovori-na-nekatera-vprasanja-01.jpg

Zakaj je prišlo do množičnih migracij in kdo jih vzpodbuja?

Ko so se pravim beguncem, ki so v Evropo bežali pred vojno v Siriji, pridružili tudi drugi prebivalci Azije in Afrike, sem takoj pomislil, da gre za enega od načrtov Novega svetovnega reda, ki govori o samo enem narodu na Planetu. Do tega se lažje pride z uničevanjem identitete narodov, do katere bo zagotovo prišlo, če se bo mešanje ljudi nadaljevalo. Takrat se npr. prebivalci Avstrije ne bodo čutili, da so avstrijske, Švedi švedske in tudi Slovenci ne slovenske narodnosti. Množične migracije v Evropo so nastale povsem načrtno in jih financirajo Illuminati, izvajalec procesa pa je eden največjih zločincev na svetu, madžarsko-ameriški Žid George Soros.

Zakaj papež Frančišek podpira migracije?

Takoj ko je bil po odstopu papeža Benedikta XVI. za njegovega naslednika izvoljen Jorge Mario Bergoglio in postal papež Frančišek, sem ga zaradi njegove pripadnosti pričel gledati z veliko mero rezerve, saj sem vedel, da je jezuit. Kot pripadnik te združbe je podrejen črnemu papežu, ti pa sestavljajo piramido Illuminatov. Ob nastanku množičnih migracij se je izkazalo, da sem imel spet prav, saj se je papež Frančišek zavzel za migrante in se ni prav nič zmenil, da uničujejo krščansko vero in kulturo. S svojo avtoriteto vsekakor pomaga pri mešanju narodov in s tem udejanjanju Novega svetovnega reda.

O koronavirusu in zdravilu proti nevarni epidemiji

Tudi v tem primeru sem takoj na začetku pojava pandemije s koronavirusom skušal odgovoriti na to, ali svet ima cepivo in zdravilo proti tej bolezni. Ne bom se čudil, če se bo izkazalo, da so oboje imeli že povsem ob nastanku pandemije, illuminatski farmacevti pa so samo čakali na primeren trenutek, da so objavili ‘odrešilno’ vest. Kot kaže, bodo cepivo končno pričeli prodajati in to z mastnimi zaslužki seveda.

Zakaj je pomembno, da Donald Trump ostane v Beli hiši še štiri leta?

Ker je za cel svet, s tem pa tudi za Slovenijo, zelo pomembno, kdo bo naslednja štiri leta predsednik Združenih držav Amerike, bom jutri odgovoril na to vprašanje posebej.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Kot smo videli v včerajšnjem prispevku, potrebujejo Illuminati za uresničitev svojih podlih načrtov ogromno denarja. Podkupovanje vodilnih politikov z vsemi nivoji pod njimi je zelo drago, saj morajo ob tem financirati tudi policije in vojske, medije ter številne nevladne organizacije, ki jim pomagajo rušiti ovire na svoji zločinski poti. Še veliko več denarja pa potrebujejo za dajanje posojil državam, ki ga potrebujejo za pogon industrije. Za pridobivanje denarja se poslužujejo več različnih načinov, vsi pa jim na sorazmerno enostaven način prinašajo ogromno bogastva.

foto-01.jpg

Kot prvo moramo vedeti, da sta Svetovna centralna banka in Federal Reserve oziroma FED trdno v rokah najpomembnejših Illuminatov, ki so vsi po vrsti Židje. Povsem pa preko Ursule van der Leyen in Christine Lagarde nadzirajo tudi Evropsko centralno banko ECB. S tem imajo zagotovljeno tiskanje denarja, ki nima kritja.

foto-03.jpg

Tudi vojne so za najmogočnejše bankirje zelo donosne, da si lahko posamezne armade kar najbolje in sodobneje oborožijo. Pri tem posojajo denar obema vojskujočima stranema, ki si stojita nasproti. Tako umazano so služili že med Napoleonovimi vojnami, v obeh svetovnih vojnah, pa tudi v vseh vojaških konfliktih po celem svetu, ki so jih večinoma tudi pomagali sprožiti.

foto-02.jpg

Ker pa imajo Illuminati poleg bančništva v svoji lasti tudi največje svetovne gospodarske korporacije, jim denar priteka še po tej poti. Ob vseh panogah sta izredno močni prav farmacija in prehrambena industrija. Z njima globalisti služijo na zelo nemoralen in umazan način, ki pa ga zaradi njihove izredne moči ne more nihče zaustaviti. Dobro vemo, kako prehrambena industrija namenoma izdeluje nezdravo hrano in pijače, da se ljudje prekomerno redijo, na koncu pa hudo zbolijo in se zatečejo po pomoč k farmaciji. Ko je krog sklenjen, mnogi oboleli umrejo, še prej pa jim farmacevti iz žepov poberejo zadnji denar.

Vsi omenjeni načini bogatenja so izredno nemoralni, kljub vsemu pa jim z nagrabljenim denarjem pomagajo korak za korakom napredovati h končnemu cilju, to pa je uresničenje Novega svetovnega reda.

Poleg podkupovanja vodilnih politikov imajo Illuminati v rokah še eno, močnejše orožje, s katerim si utrejo pot k izpolnitvi svojega cilja. Gre za kreditiranje držav, saj gospodarstva ne morejo delovati brez bančnih posojil. Države so s tem prisiljene, da se zadolžujejo pri bankah, ki so pod nadzorom Illuminatom. Ti jim seveda posojila odobrijo, vendar pod določenimi pogoji. To pa pomeni, da se morajo države podrediti hotenjem velebankirjev oziroma Illuminatov. Ob tem spoznanju si glejmo še Evropo, ki je na poti propadanja. Stara celina je popolnoma pod vpivom Illuminatov, saj so se s pomočjo Bilderbergov vrinili v vse pore delovanja Unije in njenih članic.

unicevanje-evrope.jpg

Kot smo že omenili, se ti vsako leto zberejo na srečanju in sprejmejo agende, po katerih se bo ravnal svet. Pod kako močnim vplivom je Evropa, se najbolj vidi, če si ogledamo, kateri evropski politiki so sodelovali na srečanjih, kar potrjuje, da so Bilderbergi. Podatki se za zadnja štiri leta dobijo na uradni spletni strani Bilderbergov, na Wikipediji pa so za celotno obdobje obstoja. Njihov seznam je zelo dolg, vsak pa si ga lahko ogleda na spletni strani List of Bilderberg Participants. Na tem mestu bomo omenili samo najpomembnejše ljudi, ki so v tem času najbolj odgovorni, da bo Evropska zveza končala v žrelu nenasitnih Illuminatov. To so Angela Merkel (nemška kanclerka), Emmanuel Macron (predsednik Francije), Ursula von der Leyen (predsednica EU komisije), Christine Lagarde (predsednica ECB) in Jens Stoltenberg (generalni sekretar NATO).

Na številnih srečanjih Bilderbergov pa so bili najpomembnejši udeleženci tisti, ki v piramidi Illuminatov kotirajo zelo visoko. To so David Rockefeller, Henry Kissinger, Paul Wolfowitz, Robert Zoellick, Alan Greenspan, Zbigniew Brzezinski in Paul Volcker. Vsi našteti so po rodu Judje, bili pa so predsedujoči v Svetovni banki, FED-u ali pa so zasedali visoka mesta v ameriški administraciji in bančništvu.

Ker so bili Merklova, Marcon, von der Leynova, Lagrandova, Stoltenberg in ostali najpomembnejši ljudje Evrope udeleženci srečanj, je povsem jasno, da se morajo ravnati po tem, kar Bilderbergi sklenejo in zapišejo v svoje agende. Ti ljudje so povsem na vrhu vsak svoje piramide, tako da lahko dajejo ukaze njim podrejenim, ti pa naprej na nižje nivoje. S tem postanejo bančništva, mediji, policije, vojske in druge institucije posameznih držav ponižni izvrševalci Bilderbergovih in hkrati illuminatskih agend, ne smejo pa delovati v prid svojih narodov. Situacija je izredno resna, zato se bojim, da se Evropa ne bo mogla ubraniti pred tem, da jo bodo nenasitni Illuminati dokončno dobili v svoje kremplje in uničili. Morda se vidi le še majhno upanje v popolni spremembi politike, ki jo je v Evropi začrtal madžarski premier Viktor Orban, v Združenih državah Amerike pa jo udejanja predsednik Donald Trump.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Dinastija Rothschild se je osnovala že v 16. stoletju, ko se je v Frankfurtu prvič pojavilo njihovo ime. Nadeli so si ga po rdečem ščitu (zum rothen Schild), ki je bil na njihovi hiši v sredini družinskega grba. Prvi pomembni član dinastije je bil Mayer Amschel Rothschild, ki je leta 1760 ustanovil svojo bančno hišo. Imel je pet sinov, te pa je poslal v pet najvplivnejših finančnih središč Evrope. S tem se je njihovo bačništvo razširilo še v Londonu, na Dunaju, v Parizu, Frankfurtu in Neaplju.

nwo-02.jpg

Rothschildi so imeli vedno trdno v rokah lastništvo svojih bank, s tem pa so dosegli, da je ostal v domeni Judov. To so lahko zagotovili s tem, da je njihova krvna linija ostajala čista, kar z drugimi besedami pomeni, da svoje krvi niso mešali s krvjo drugih. Zato so se moški potomci poročali s sestričnami iz drugega ali tretjega kolena, s tem pa se bogastvo ni delilo na druge družine.

palaca-dinastije_rothschild-03.jpg

Svoje delovanje so iz bančništva razširili še v rudarstvo, zavarovalništvo, železnice in druga področja ter tako še povečevali svojo moč in vpliv. Največ denarja so ustvarili s finančnimi špekulacijami, te pa so bile najbolj donosne v času več vojn. Njihovo bogastvo je tako veliko, da si ga ne moremo predstavljati. V svoji lasti imajo bajne graščine in palače po Evropi in v Ameriki. Kot spretni bančniki so znali denar dobro investirali tudi v zlato, razne umetnine in drugam.

rothschildi-palaca-dunaj-01.jpg

Danes veljajo za najmogočnejšo dinastijo na svetu, s tem pa imajo tudi največji vpliv med vsemi trinajstimi družinami, ki sestavljajo krvno linijo Illuminatov. Glava družine je trenutno Jacob Rothschild, po vsej verjetnosti pa bo družinsko žezlo prevzel njegov sin Nathaniel, ki pa se v dosedanjem življenju ni najbolj izkazal za pravega naslednika.

palaca-dinastije-rothschild-02.jpg

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Težnje določenih skupin po nadvladi celotne populacije Planeta so stare že najmanj dva tisoč let, bolj intenzivno pa so se pričele udejanjati v 18. stoletju. Leta 1776 je namreč na Bavarskem profesor prava v Ingolstadtu Adam Weishaupt, bil je judovskega rodu, dal pobudo, ki je predstavljala začetek Novega svetovnega reda. Ljudje okrog njega so si po dobi razsvetljenstva nadeli ime razsvetljenci oziroma Illuminati. Njihov namen je bil odpraviti državne tvorbe in jih nadomestiti z nadnacionalno, ki bi ji seveda vladali oni. Šlo je za povsem nedemokratičen način prevzema oblasti, saj bi majhen odstotek svetovnega prebivalstva brez volitev, ki so temelj vsake demokracije, vladal večini. Do teh stremenj je prišlo zaradi dolge želje po oblasti in predvsem s pomočjo bogastva.

illuminati-02.jpg

Illuminati se organizirani tako, da posamezni nivoji članov ali skupin tvorijo piramidno strukturo. Ta pod svojo streho združuje vse že omenjene skrivne združbe. Tudi zanje velja, da morajo tisti, ki so na nižjem nivoju brezpogojno izvrševati ukaze nadrejenih. Na vrhu piramide se nahaja trinajst najbogatejših družin, vse pa so iz sveta financ in veleindustrije. Gre za zelo stare družine oziroma dinastije, ki skrbijo, da se njihova kri ne meša s krvjo drugih. To je v knjigi Bloodlines of Illuminati na podlagi dvajsetletnih raziskovanj odlično opisal Fritz Springmeier.

Trinajst dinastij krvne linije Illuminatov si torej prizadeva dobiti popolno oblast nad svetom. Navedene so po abecednem redu: Astor, Bundy, Collins, Du Pont, Freeman, Kennedy, Li, Onassis, Rockefeller, Rothschild, Reynolds, Russel in Van Duyn.

Večina dinastij je pridobila okultno moč zaradi krvnih povezav s hišo judovskega kralja Davida in Sionskim priorstvom, ostale pa so do nje prišle s porokami. Illuminati so satanisti, ki imajo svoje obrede. Na njih so sposobni delati najgrozovitejše stvari, med drugim žrtvujejo celo otroke.

Na kratko še o Rockefellerjih, ki so po moči takoj za Rothschildi. Ta judovska dinastija se je posebej uveljavila v začetku 20. stoletja, ko je bil John Davison Rockefeller eden od ustanoviteljev FED-a, preko katerega so najbolj obogateli. Njegov sin je bil med najvplivnejšimi člani Illuminatov, Bilderbergov, CFR-jevcev in trilateralcev. Na 5. aveniji v New Yorku so zgradili Rockefellerjev center, iz katerega soodločajo o usodi sveta. O najmogočnejši dinastiji Planeta, Rothschildih, pa posebej v jutrišnjem 5. delu.

Obstajajo pa še druge pomembne družine oziroma posamezniki židovskega porekla, ki zasedajo v piramidi Illuminatov zelo visoka mesta. Med najbolj pomembnimi so Paul Wolfowich, Henry Kissinger, Alan Greenspan, Robert Zoellick, Zbigniew Brzezinski, Paul Volcker in najhujši uničevalec Evrope, madžarsko-ameriški Žid George Soros.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Ko sem pisal o elitah ljudi, ki naj bi bili gospodarji Planeta, nisem omenil, kako so organizirani. Gre za skrivne združbe, saj je bilo njihovo delovanje pred časom navadnim ljudem prikrito, z nastankom interneta pa so se informacije o njih hitro razširile. Za vse je značilno, da so organizirane piramidno, njihova stroga pravila pa narekujejo, da morajo člani, ki so na nižjem nivoju ubogati tiste, ki so stopnjo nad njimi. Nazivi tistih, ki so povsem na vrhu piramide, so različni, največkrat pa gre za ‘velike mojstre’ določenega reda. Raznih skrivnih združb je veliko, na kratko pa si oglejmo tiste, ki so najpomembnejše. Te so Sionski red, prostozidarji, Opus Dei, Bilderbergi, CFR oziroma Council on Foreign Relations, Trilateralna komisija, itd.. ter tista, ki je med vsemi najpomembnejša in predstavlja krovno skrivno združbo ostalih. To so tako imenovani razsvetljenci oziroma Illuminati.

skupina-bilderberg-01.jpg

Sionski red je leta 1090 ustanovil francoski plemič Godfroi Bujonski, sedež pa ima na gori Sion v Jezuralemu. Njegova naloga je ohranjanje Kristusove krvne linije, ki se je po Jezusovem križanju nadaljevala v Merovingih.

V času križarskih vojn so leta 1119 v Jeruzalemu ustanovili red vitezov templjarjev, ki je skrbel za varnost križarjev in njihovega spremstva. Vitezi z rdečim križem na belem ogrinjalu so se ukvarjali tudi posojanjem denarja, kar je bilo čez slabi dve stoletji zanje usodno. Ker jim močno zadolženi francoski kralj Filip Lepi ni mogel vrniti denarja, jih je sklenil uničiti. Do pokola je prišlo na petek, 13. oktobra leta 1307, od tedaj naprej pa predstavlja petek trinajstega nesrečen dan.

Za zdravje romarjev so v Sveti deželi skrbeli ivanovci oziroma hospitalci. Čez sto let so se morali umakniti na Rodos, od tam pa na Malto. Po tej sredozemski državi so dobili ime Malteški vitezi, pod katerim jih poznamo danes.

Pri prostozidarjih gre za zelo skrivnostno združbo, ki je organizirana v ložah, najpomembnejše med njimi pa se imenjujejo Velike Lože in Veliki Orienti. Člani so razporejeni piramidno, najvišji nivo pa ima Veliki mojster, ki mu pripada 33. red lože. Njihov znak oziroma logotip predstavljata pravokotno ravnilo in šestilo.

Jezuite je leta 1534 ustanovil španski redovnik Ignacij Lojolski, poznamo pa jih tudi kot Družbo Jezusovo. Njihova moč je zelo velika, saj so podrejeni edino papežu. Vodja združbe ima naziv generala, poznan pa je tudi kot črni papež. Rimsko-katoliška cerkev jih je uporabila za dosego svojih ciljev v najbolj umazanih primerih. Nekdanji ameriški predsednik Adams jih je imenoval za največje zlo človeštva.

Družba Opus Dei, imenovana tudi Božje delo, obstaja že od leta 1928, ko jo je ustanovil španski duhovnik Jožefmarija Escrivá de Balaguer. Organizacija rimskokatoliške cerkve deluje po vsem svetu, največ pa se ukvarja z bančništvom. Ustanovitelja družbe je leta 2002 papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika.

Bilderbergi so dobili ime po nizozemskem hotelu Bilderberg, kjer so imeli leta 1954 svoje prvo srečanje. V združbi, ki pokriva področje Evrope in Severne Amerike, sodelujejo najpomembnejši svetovni bankirji, industrijalci in politiki. Vsako leto se okrog 10. maja zberejo pod strogimi varnostnimi ukrepi v drugem kraju. Na srečanjih sprejmejo agende za naslednje leto, ki se potem uresničujejo. Do leta 2015 je bil njihov najvplivnejši sodelujoči ameriški bankir David Rockefeller, ki pa je pri skoraj 102 že umrl. Vsakoletne udeležence lahko najdete na spletni strani https://bilderbergmeetings.org/.

Svet za zunanje odnose oziroma Council on Foreign Relations - CFR ima zelo velik vpliv na ameriško zunanje ministrstvo in njihovo politiko. Ustanovljen je bil leta 1921, dolgo pa ga je vodil David Rockefeller. Deluje zoper ustavo ZDA, saj namerava prilagoditi Združene države novi svetovni ureditvi. V njem so se kalili številni vplivni ljudje, med njimi tudi skoraj vsi ameriški predsedniki. Ti so bili kasneje zavezani delovati v prid najvplivnejših ljudi, ne pa države, katero vodijo.

Trilateralna komisija je podobna CFR-ju, le da poleg ZDA vključuje tudi najvplivnejše ljudi iz Evrope in pacifiškega področja. Tudi oni se zavzemajo za vpeljavo Novega svetovnega reda pod vodstvom mednarodnih bankirjev, finančno pa komisijo podpira sklad Davida Rockefellerja.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

novi-svetovni-red-16-9-02.jpg

Določeni krogi ljudi si že nekaj stoletij prizadevajo, da bi postali edini gospodarji Planeta, ki naj bi se kazal v obliki Novega svetovnega reda oziroma New World Order - NWO. Cilje, ki so si jih zastavili, so uresničevali počasi, v zadnjem času pa se je proces uveljavljanja močno pospešil. Te elite danes predstavljajo najbogatejši ljudje na svetu, ki skozi globalizacijo obvladujejo mednarodne finance in največje svetovne korporacije. Med njimi izstopa trinajst najmogočnejših družin, ki so zbrane v centru odločanja, predstavljajo pa najvišji nivo piramidne strukture skrivne združbe Illuminatov, o kateri bomo še govorili. Celotno svetovno populacijo si skušajo podrediti na povsem nedemokratičen način, ki se kaže v tem, da so si pravico vzeli v svoje roke brez soglasja večine ljudi, ki se v demokraciji izraža na volitvah.

georgia-stones-01.jpg

Če jim bodo načrti uveljavitve Novega svetovnega reda uspeli, bo na svetu samo ena država, en narod, ena vera, en jezik, ena valuta, ena vojska, ena policija in največ 500 milijonov ljudi. Na tak način bi veliko lažje vladali kot sedaj, ko morajo svoje podle namere vsiljevati velikemu številu svetovnih voditeljev, pa še bistveno manj bi jih to stalo. Po uresničitvi cilja bi peščica najbogatejših izbrancev vladala celotnemu svetovnemu prebivalstvu. Večina ljudi bi bila za njih navadna raja, vmesnega sloja pa sploh ne bi bilo.

georgia-stones-02.jpg

Z nastankom Evropske zveze smo naredili korak naprej k eni sami državi, hkrati pa bi narodom postopoma odvzeli njihovo identiteto. Tudi enotna evropska valuta je naslednja stopnja do samo ene svetovne valute, ki bi jo imeli povsem pod nadzorom najmogočnejši bančniki. Ena sama vera naj bi bila hedonizem, ki pomeni uživaštvo vladajočih struktur, kar se že kaže v satanizmu izbrancev. Tudi cilj o eni vojski se vidi bližje po ustanovitvi zveze NATO, enotna policija pa je nakazana z Interpolom.

Najbolj pa bode v oči, da naj bi na svetu v končni fazi živelo največ 500 milijonov ljudi. Do te uveljavitve lahko pride tako, da se poveča umrljivost, česar ob vsakodnevnem zastrupljanju sploh ne bi bilo težko doseči. Še nazorneje pa se vidi, kako zlahka je do povečanja umrljivosti prišlo v zadnjem času, ko se je pojavila pandemija koronavirusa. Druga, nekoliko počasnejša možnost pa je zmanjšana rodnost mladih parov, ki se jo že vidi predvsem v manjši plodnosti moških.

Dejstva kažejo, da smo se dokončni uveljavitvi Novega svetovnega reda že nevarno približali, saj imajo elite v svojih rokah praktično vse, kar odloča o naših življenjih.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Če hočemo odgovoriti na vprašanje, kdo so ljudje, ki hočejo zavladati Planetu in kako so prišli do moči, da bi to lahko uresničili, moramo nekaj besed nameniti Judom in krščanstvu z Jezusom Kristusom. V nadaljevanju bom skušal biti kar najbolj spoštljiv do enih in drugih, vendar se nekaterim dejstvom ne bom mogel izogniti.

sveta-kri-in-sveti-gral-16-9-01.jpg

Knjiga ‘Sveta kri in sveti gral’ opisuje čas življenja Jezusa Kristusa, križanje in njegovo hčer Saro, ki naj bi jo po Jezusovi smrti v Francijo pripeljala Marija Magdalena. Sara se je čez leta poročila in imela potomce, s tem pa se je Jezusova kri nadaljevala. Za ohranitev njegove krvne linije, ki se je pretakala v Merovingih, je skrbel Sionski red, ki ga je leta 1090 v Jeruzalemu ustanovil francoski plemič Godfroi Bujonski. V knjigi tudi viteze templjarje, ki so bili vojaški red Sionskega reda, poleg tega pa tudi bančniki. Govori še o Opusu Dei, malteških vitezih in še o nekaterih drugih skupinah, ki so pomembne za celotno razumevanje. Ves čas pisci, ki so zgodovinarji, snov pa so večinoma črpali iz pariškega arhiva, vodijo bralce k eni misli. Ta je, da so Merovingi, torej Judje, še danes zakoniti upravičenci do več zahodnoevropskih prestolov, saj v njih teče Jezusova kri.

Iz prebranega sem zaključil, da so Judje že pred rojstvom Jezusa načrtovali prevlado nad ostalim človeštvom. Za uresničitev tega cilja so rabili nekoga, ki bi jih do tega najlažje pripeljal skozi vero. Tako se je po brezmadežnem spočetju njegove matere, device Marije, ‘rodil‘ Jezus, ki je pomenil začetek novega verstva. Vse to se je zgodilo, ko so civilizacije že imele svoje bogove. Vprašanje, ki me je dolgo mučilo, je bilo, kako da so Egipčani pozabili na svoje bogove, na Ozirisa in Izido, Grki na Dioniza z Afrodito, Rimljani pa na Jupitra in Venero, ter jih zamenjali z Jezusom Kristusom? Moje mnenje je, da je bilo vse to skrbno načrtovano v judovskih dokumentih, tako da je po nekaj stoletjih prišlo do krščanstva. Tega je v celotnem rimskem cesarstvu leta 325 na nicejskem koncilu uzakonil cesar Konstantin Veliki, kjer so Jezusu Kristusu nadeli podobo odrešenika in božanstva, verovanje pa se je skozi stoletja zakoreninilo v bit večine civilizacij sveta.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.

Svet se je v zadnjih desetletjih zelo spremenil in vsi opažamo, da gredo stvari samo še na slabše. Ali se kdaj vprašate, zakaj je tako? Ste si morda zastavili vprašanje, zakaj nas onesnažujejo iz zraka? Vas zanima ozadje množičnih migracij, s katerimi se preplavlja in uničuje Evropo? So zanje res krive vojne ali pa za vsem stoji nekaj drugega? Tudi do pandemije koronavirusa ni prišlo naključno, ampak zaradi peklenskega načrta nekaterih. V zadnjem času pa se mnogim postavlja vprašanje, zakaj si gospodarji sveta tako prizadevajo, da predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump ne bi še štiri leta sedel v Beli hiši. O vsem tem bom v prihodnjih dneh objavil več člankov.

novi-svetovni-red-predgovor-16-9-01.jpg

O prevladi ozkega kroga ljudi celotnemu Planetu sem že pisal v članku z enakim naslovom. Gre namreč za Novi svetovni red oziroma NWO. Čeprav se zavedam, da so med nami tudi boljši poznavalci omenjenega področja, sem kljub temu prepričan, da bom lahko na razumljiv način odprl oči marsikomu in mu pomagal razumeti, zakaj svet drvi v katastrofo.

S svojim pisanjem nočem nikomur vsiljevati svojega mnenja. Vsak bo moral na podlagi vsega, kar že ve in kar bo zvedel tudi od mene, sam zaključiti, kar se mu bo zdelo najbolj verjetno.

*** Posamezne objave o Novem svetovnem redu se nahajajo tudi na mojem Facebook profilu.